Place de la Concorde, Trg sprave, v Parizu je veličasten kos sveta. Z malo razgledovanja levo in desno potrebuješ pol ure, da prideš z enega konca do drugega. Sprava v Franciji je bila velika reč, ker je morala pokriti še kar spektakularen problem.

Na sredi trga, kjer je danes obelisk, je najprej stal velik konjeniški spomenik kralja Ludvika XV. Vendar je tam stal le dobrih trideset let. Med francosko revolucijo so kip v prvem navalu podrli in na njegovo mesto postavili giljotino, ki je nekaj let veselo sekala glave. Najprej nasledniku lastnika spomenika kralju Ludviku XVI. »Zak!« Monarhija je šla po zlu. Z njo pa še vsa francoska aristokracija, na katero so revolucionarji lahko položili roke. »Zak, zak, zak!« Marija Antoaneta, princesa Elizabeta in naprej po vrsti princi, knezi in grofi. Kot se spodobi v vsaki pošteni revoluciji, so potem revolucionarji začeli sekati glave drug drugemu. Pod rezilo sijajnega izuma francoskega doktorja Antoina Louisa in nemškega inženirja Tobiasa Schmidta so prišli vratovi najgorečnejših jakobincev. Maximillien de Robespierre, Georges Danton, sijajni vojskovodja Saint-Just, ki je aretiral in obglavil najlepše glave revolucije, je tudi sam položil glavo v isti koš, ki ga je prej nastavljal drugim. Trg so preimenovali v Trg revolucije. Giljotini so rekli, da je postala ljudska kultura. Abu Bakru El Bagdadiju bi bilo tukaj všeč. Njeno petje so spremljale množice ljudi z navijanjem in skandiranjem. V dobro značaja Parižanov je treba reči, da so z enakim navdušenjem pospremili padanje kraljevskih glav in sekanje glav revolucionarjev. Morda je Pariz zato tako odprto mesto. Ljudje se veselijo, ko padajo oblasti vseh barv, in nimajo predsodkov do nikogar. Giljotina se namreč nikoli ni ustavila. Zadnjo javno usmrtitev so izvedli leta 1939 pred sodno palačo v Versaillesu. Sekala je glave ob restavraciji novih oblasti, na robu prve svetovne vojne in med drugo, vse tja do leta 1977, ko je bil Hamida Djandoubi zadnji, ki mu je giljotina odnesla glavo.

Kot naslednica revolucije 1789 je bila zelo egalitaren inštrument. »Vsi zločini enakega tipa bodo kaznovani z enako kaznijo, ne glede na stan ali položaj,« je bil prvi člen prvega kazenskega zakona revolucije. To je dobro opozorilo vsakomur, ki se povzpne na oblast. Pazi na glavo! Takoj ko je bilo revolucionarnega zanosa konec, Franciji pa je še vedno vladala prednapoleonska, vedno manj popularna revolucionarna oblast, so Trg revolucije preimenovali v Trg sprave, z Napoleonovim državnim udarom pa je bilo tudi revolucije kmalu konec. Napoleon je trg ohranil kot Trg sprave, ob obnovi monarhije je ponovno postal Trg Ludvika XV. in potem so ga preimenovali še enkrat, to pot v Trg Ludvika XVI. Po julijski revoluciji leta 1830 so mu vrnili ime Trg sprave, to ime pa je ohranil do današnjega dne.

Bralec se bo zagotovo vprašal, kako lahko na pamet takole seštevam zgodovino francoskih političnih preobratov. Prebral sem jo v turističnem vodniku. Francozi so namreč iz vse svoje zgodovine naredili turistično atrakcijo. To so delali takoj in sproti, domiselno in duhovito, brez vsakršne slabe vesti. Na Trg sprave je bilo treba postaviti lep spomenik. Takoj so postavili dva. Oba sta veličastna bronasta vodometa. Eden je posvečen francoski pomorski trgovini, drugi pa plovbi in trgovini po francoskih rekah. Obelisk faraona Ramzesa II. je Franciji podaril turški podkralj Egipta Mehmet II., ki ga je v 19. stoletju snel izpred vrat najveličastnejšega faraonskega templja v Luksorju. Tristo ton težak kamen so postavili na sredo trga. Ideja je mejila na genialnost. Ob spomenikih sprave se vedno zaplete pri napisih. Če je sporočilo napisano v hieroglifih, ga nihče ne zna prebrati in ne more povzročiti novih sporov. Naj vsak bere tisto, kar se mu zdi, da bi tam lahko pisalo. Francija se še med okupacijo med drugo svetovno vojno ni zapletla v velik državljanski spopad, ampak samo v minorne nesporazume, ki so jih lahko Francozi prevalili na Nemce.

Ampak kaj narediti z vsemi temi kostmi, ki so ob širitvi mesta silile iz zemlje? Vsaka sprava za seboj zlaga skladovnice kosti. Samo na Trgu sprave je pustilo glave in ostale dele telesa 2639 ljudi. Parižani so našli praktično rešitev. Turizem!

Vse kosti so lepo spravljene v ravnih vrstah v katakombah pod mestom. Stegnenice skupaj, rokce na drugi strani, glave v lepih piramidah posebej. Morda bi se človeku zazdelo, da je to nekoliko temačno. Pa ni. V katakombah je vzdušje radoživo, organizacijski princip pa je estetika. V skladovnicah je nekaj milijonov kosti, ki so enakopravno spravljene in postavljene na ogled. Turisti najraje gledajo kosti. Tri ure čakanja. Vrste za druge znamenitosti so bistveno krajše. Za Versailles, kjer so v dvorani Trianon podpisali konec prve svetovne vojne, je treba čakati 45 minut, za Mono Lizo v Louvru ne več kot poldrugo uro, za Napoleona v Invalidih skoraj nič, na inštitutu arabskega sveta pa sploh ni vrste.

Resne države ne moreš graditi na travmah. Te sodijo v turistične vodnike, ne pa v parlament.