Humanitarne organizacije, ki se borijo proti izbruhu ebole v zahodni Afriki, potrebujejo dobrodelne donacije prebivalcev premožnejših držav, a nekatere med njimi opozarjajo, da ne uspejo zbrati toliko sredstev, kot bi pričakovali glede na resnost humanitarne katastrofe. Medtem ko bi marsikateri cinik rekel, da je slaba reakcija prebivalcev zahodnih držav pričakovana, saj gre za pomoč afriškim državam, ki so tako ali tako nizko na seznamu prioritet, so nekateri znanstveniki opozorili, da bi tovrstna medla reakcija lahko bila tudi posledica načina, kako je izbruh ebole predstavljen.

Ameriški javni radio NPR poroča o raziskavah psihologa Paula Slovica z Univerze v Oregonu, ki je odkril zanimiv problem, ki nastane, kadar smo namesto individualne tragedije soočeni z množično tragedijo. Slovic je ugotovitve utemeljil na raziskavi, ki na prvi pogled sicer potrdi staro cinično opazko, da je smrt enega človeka tragedija, smrt milijonov pa zgolj statistika, a opozarja, da so razlogi za vedenje, ki navidez podpira tovrstno logiko, povsem nasprotni od pričakovanih.

Dvakrat več pomoči za manjši problem

Anketiranci Slovicove raziskave so bili razdeljeni v dve skupini. Prvim je bila predstavljena zgodba mladega dekleta, ki trpi za lakoto, medtem ko je bila drugim predstavljena ista zgodba, z dodatkom, da je tovrstnih otrok še na milijone. Anketirani skupini so kasneje vprašali, koliko bi prispevali za pomoč, a čeprav sta obe skupini slišali povsem isto stisko dekleta, je druga skupina, ki je bila soočena s še resnejšo tragedijo, prispevala zgolj polovico sredstev prve.

Raziskovalci so sprva mislili, da je razlog za razliko konflikt med srcem in glavo, pri čemer naj bi nas individualna zgodba bolj čustveno prizadela od obsežne katastrofe, saj si trpljenja večjega števila ljudi ne moremo predstavljati čustveno, temveč moramo pri tem na pomoč poklicati bolj čustveno hladne mentalne sposobnosti. Nadaljnje raziskave pa so pokazale, da razlog tiči nekje drugje. Slovic trdi, da do različnih reakcij na isto zgodbo ne pride, ker bi v našo čustveno plat razumevanja v celoti zamenjala bolj preračunljiva, temveč ker zgodbe množičnega trpljenja v nas proizvedejo konflikt dveh čustev.

Pomembno je pokazati, da ima dejavnost učinek

Do razlike naj bi prišlo, ker se v primeru, ko imamo poleg posameznega primera trpljenja še statistični podatek o vsem tovrstnem trpljenju, poleg želje po pomoči, soočimo tudi z občutkom nemoči v primerjavi z razsežnostjo situacije. Čeprav bi bila strogo racionalna poteza še vedno, da pomagamo enemu posamezniku in s tem zmanjšamo količino celotnega trpljenja, so naši možgani narejeni za drugačen način preračunavanja, ki temelji na integraciji različnih občutij. Slab občutek, ki ga imamo ob nemoči, da bi pomagali vsem, tako zmanjša zadovoljstvo, ki ga čutimo, ko pomagamo eni osebi, posledično pa intenzivnost izgubi tudi motivacijski naboj za pomoč.

»V resnici gre za občutek učinkovitosti,« pojasnjuje Slovic. »Če si naši možgani ustvarijo iluzijo neučinkovitosti, lahko ljudje izgubijo motivacijo, saj si mislijo: 'To je tako velik problem. Bo moja donacija sploh lahko pomagala?'«

Slovic zato trdi, da bi morali ljudi k angažiranosti spodbuditi z bojem proti občutku obupanosti in prikazovanjem, da ima njihova dejavnost učinek. Podoben problem apatije zaradi iluzije nemoči se pojavlja tudi na drugih področjih življenja, od politične participacije na volitvah, družbenega organiziranja in podobnih dejavnostih, ki zahtevajo sodelovanje večje skupine ljudi. Velik del iluzije je namreč tudi v tem, da se izolirani posameznik počuti, kot da je breme celotne naloge zgolj na njem in pozablja, da so tovrstno breme pripravljeni pomagati nositi tudi številni drugi.