Prvih sto petdeset pripadnikov vojske iraških Kurdov je začelo sodelovati v spopadih proti Islamski državi v mestu Kobane na meji Sirije in Turčije, potem ko so po znatnem diplomatskem pritisku na Ankaro prečkali turško mejo. Sirski Kurdi v Kobaneju so tako po dolgem čakanju zaradi zapletenega klopčiča regionalnih interesov dobili nekaj pomoči v kopenskih silah, pri čemer pa poudarjajo, da še vedno najbolj potrebujejo topništvo in strelivo. Na rezultate te pomoči v vojakih bo sicer treba še počakati.
Zadržani tako Ankara kot iraški Kurdi
Turčija je bila dolgo tarča pritiska, naj skozi svoje ozemlje dovoli prehod vojakov iraških Kurdov v sirski Kobane. Druge poti namreč ni, saj okoliško ozemlje zaseda samooklicana Islamska država, ki je osvojila velika območja v Siriji in Iraku. Edini prehod v oblegani Kobane zunaj njenega nadzora je tako iz Turčije. Na Ankaro so pritiskale predvsem Združene države, ki Kurdom v opustošenem Kobaneju pomagajo z zračnimi napadi in z odmetavanjem orožja iz zraka. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je bil zelo nenaklonjen ideji in pri tem ga je podpirala tudi javnost v državi, kjer Kurde dojemajo kot večjo grožnjo od Islamske države. Tudi Kurdi v Iraku so bili do pošiljanja pešmerge, kot imenujejo svojo vojsko, v Sirijo dokaj zadržani. Kurdska regionalna vlada v Iraku ima pač dokaj dobre odnose s Turčijo, ima pa tudi precej ideoloških razhajanj s sirskimi Kurdi in njihovimi Zaščitnimi enotami kurdskega ljudstva (YPG), ki so blizu Kurdski delavski stranki v Turčiji, kjer velja za teroristično organizacijo. Tako se je pokazalo tudi po prihodu vojakov pešmerge v Kobane, ko so se pojavila razhajanja o tem, pod čigavim poveljstvom bodo delovali.
»Ne razumem, zakaj Kobane«
Turčija je bila na drugi strani pod močnim pritiskom svojega kurdskega prebivalstva, ki predstavlja petnajstodstotni delež, naj odpre koridor in tako pomaga Kurdom v Siriji. Med kurdskimi protesti v Turčiji je prišlo tudi do nasilja in do več deset smrtnih žrtev. Na koncu je Ankara popustila, a predvsem zaradi pritiska Združenih držav, saj je Kobane postal nekakšen lakmusov papir uspešnosti mednarodne koalicije proti Islamski državi, ki mesto oblega več kot mesec dni. Turška vojska sicer ne sodeluje v vojaških operacijah in Turčija si prizadeva predvsem ohraniti stabilno mejo, na drugi strani katere je zdaj na več sto kilometrih samooklicana Islamska država. Kaj si o osredotočenosti mednarodne koalicije na Kobane v resnici misli, je Erdogan povedal že v soboto med obiskom Pariza: »Zakaj Kobane? Mesto je skoraj prazno. Zakaj se ne osredotočimo denimo na Irak, kjer je zasedenega štirideset odstotkov ozemlja? Takšen pristop je težko razumeti.«
Francoski zunanji minister Laurent Fabius je včeraj dejal, da se mora mednarodna skupnost po Kobaneju osredotočiti na sirsko mesto Alep, kjer je nadzor razdeljen med sile sirskega predsednika Bašarja Al Asada in sirske upornike, mestu pa grozi Islamska država. Predstavniki Svobodne sirske vojske prav tako opozarjajo, da pomoč, ki jo ponujajo Kobaneju, kjer imajo štiristo vojakov, ne more biti neomejena, saj sile nujno potrebujejo v Alepu in drugje. Po poročanju Sirskega observatorija za človekove pravice so uporniki proti Asadovemu režimu izgubili veliko orožja, ko jih je z njihovih položajev v provinci Idlib pregnala Fronta Al Nusra, ki jo povezujejo z Al Kaido. In medtem ko je pozornost osredotočena na Kobane, je Islamska država dosegla uspehe drugje v Siriji in med drugim zasedla še dve plinski polji.