Ko je Daguerre iznašel fotografijo, ji je Francoska akademija znanosti (oziroma njen predsednik François Arago) priznala status izuma kot – znanstvenemu orodju. Toda kmalu so se pojavile tudi teorije, ki so imele fotografijo za novo »Veroniko«, se pravi za novo vera icona iz krščanskih legend, po katerih je bila takšna »resnična podoba« odtis Kristusovega obraza na platno ali mrtvaški prt z odtisom njegovega telesa (znan tudi kot »torinski prt«, ker ga hranijo v Torinu). Z današnjega digitalnega vidika, ko je fotografiranje nekaj najbolj banalnega, se takšne »znanstvene« ali »kristološke« teorije fotografije zdijo najmanj bizarne. Ampak kaj bi šele lahko rekli o sami fotografski praksi, ki je za izdelavo fotografij uporabljala tudi žveplo? Ali ni to nekaj, kar že spominja na magijo, in to ne le v očeh generacije, ki fotografira s telefoni?
Preprost, a edinstven način
In da bo »čudež« še večji, je treba še spomniti, da je takšno prakso fotografije s pomočjo žvepla iznašel nihče drug kot slovenski duhovnik iz Kranja Janez Puhar (1814–1864), in to le tri leta za uradnim datumom (1839) izuma fotografije, ki je priznan Daguerru. Daguerrove fotografije so bile narejene na posrebrenih bakrenih ploščah, Janez Puhar pa je iznašel način fotografije na steklo, ki ga je poimenoval hialotipija ali prosojni svetlopis, transparentna slika na steklu. Njegov postopek je bil preprostejši, predvsem pa cenejši od Daguerrovega: fotografija izvira iz renesančne iznajdbe camera obscura, skratka, kamere, ki jo je Puhar izdelal iz lesa in vanjo vstavil kos navadnega ali brušenega stekla, ki ga je najprej ogrel in nanj nanesel svetločutno plast žvepla ter ga še impregniral z jodovimi hlapi; nato je steklo osvetlil in mu dodajal še živo srebro, ki ga je segreval na dnu kamere – na steklu je nastala slabotna slika predmeta prek kamere, ki jo je ojačal z bromovimi parami, jo fiksiral z alkoholom, prevlekel s firnežem in pokril z drugim steklom.
Na podlagi tega skopega opisa si je verjetno težko predstavljati, kako je nastala fotografija na steklu in se celo ohranila do danes (tri takšne fotografije hrani Narodni muzej Slovenije, eno Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ena pa je v zasebni lasti), zato je bila sekvenca v kratkem filmu Marka Mitje FegušaZlomljeni selfie Janeza Puharja, ki je bil v ponedeljek prikazan v Slovenski kinoteki v okviru filmskega večera, s katerim je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS počastil 200-letnico rojstva Janeza Puharja (na začetku leta je tega slovenskega izumitelja že počastila Slovenska akademija znanosti in umetnosti), tudi tako obetavna.
Premalo znani pionir
Ampak zakaj je bila tista sekvenca samo obetavna? Začela se je s tem, kar je verjetno vsakega gledalca v dvorani najbolj zanimalo: z reprodukcijo Puharjevega postopka izdelave fotografije na steklu. Marko M. Feguš je našel mojstra, ki je po Puharjevem zgledu izdelal leseno kamero, predstavil še druge pripomočke in razlagal posamezne faze postopka, toda v najbolj »napetih« trenutkih, v katerih smo pričakovali razkritje Puharjeve fotografske formule, je zmanjkalo zvoka. Ker ta film pač ni bil kriminalka, je to delovalo precej frustrirajoče, še posebej, ker nihče ni pojasnil, zakaj ali kako je do te izgube zvoka prišlo.
Prikazan je bil še en dokumentarec, Izgubljena formula Janeza Puharja iz leta 2000 (v režiji Petra Povha in Pavla Grzinića ter produkciji TVS), kjer pa ne gre toliko za vprašanje Puharjeve »magične« fotografske formule, kakor pa za to, ali jo je Janez Puhar res in sploh iznašel. S tem vprašanjem je škotski zgodovinar fotografije Robin Crichton pripotoval v Slovenijo, ker v zgodovinskih knjigah o fotografiji ni našel ničesar zapisanega o Janezu Puharju – pa čeprav je sam Puhar o svojem izumu fotografije na steklo pisal v članku »Neu erfundenes Verfahren, transparente Heliotypen auf Glasplatten darzustelen«, objavljenem 28. aprila 1843 v časniku Carniola. Toda problem je bil v tem, da so steklo za fotografske poizkuse uporabljali tudi drugi, zlasti Francoz Abel Niepce, ki je o svojem izumu oktobra 1847 obvestil francosko akademijo znanosti, Janez Puhar pa je s priznanjem svojega postopka na Dunaju in v Parizu uspel šele v letih 1851 in 1852 ter tako za vedno ostal v Niepcejevem ozadju. Toda na svetovni razstavi v Parizu leta 1855 je Puhar prejel medaljo za izdelavo fotografije po novih postopkih, prav tistih, ki jih je razvijal, ko je kot duhovnik služboval v raznih cerkvah po Sloveniji. Ko je delal na Bledu, se je seznanil tudi s francoskim vikontom Louisom de Daxom, ki je od Puharja celo odkupil štiri fotografije na steklu in potem o njem pisal v časopisu Lumiere. No, če bi služboval tudi v Franciji, bi se Janez Puhar zapisal med svetovne pionirje fotografije, tako pa se z njegovim imenom začne le zgodovina fotografije na Slovenskem.
