Čudenju avstralskih medijev se je pridružila popolna ignoranca letališkega upravnega odbora, v katerem dva člana z lastniškimi deleži v premogovništvu »nista z ničimer vplivala na zavrnitev panoja« okoljevarstvenikov, ki za podnebne spremembe v prvi vrsti obtožujejo rabo fosilnih goriv. Glavo v pesek je potisnila tudi vlada Queenslanda, ko je njen predsednik Campbell Newman vprašanja na to temo zavrnil z utemeljitvijo, da »se tičejo zgolj letališča in naročnikov« oglasnega plakata.

Kje je vzrok, da je ob splošnem zavedanju o vplivu človeškega dejavnika na podnebje benigno opozorilo nanj tam spodaj postalo vroč kostanj? Odgovor je sorazmerno preprost. Avstralija kot gostiteljica vrha G20 se je odločila, da tokrat prvič po osmih prejšnjih srečanjih na dnevni red ne bo uvrstila podnebnega vprašanja, njen konservativni premier Tony Abbott pa je z izjavami o premogu kot razvojnem temelju države in sveta na hitro opravil z opozorilom mednarodnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC). Ta je namreč v nekoliko omiljenem končnem poročilu, v katerem še vidi možnost ustavitve ogrevanja ozračja pod dvema stopinjama Celzija do leta 2100, izrecno navedel, da bi morali izpuste toplogrednih plinov do leta 2050 zmanjšati za 40 do 70 odstotkov, do konca stoletja pa povsem preiti na vire čiste in obnovljive energije, če se želi človeštvo izogniti pogubnim posledicam pregrevanja ozračja. Okoljevarstveniki, nezadovoljni že s politično zmehčanim forumom, so v Abbottu nemudoma prepoznali človeka, ki je dušo prodal hudiču, torej korporacijam, ki se mastijo na fosilnih energentih. Ker doma pompozno odpira nove rudnike premoga (Avstralija je peta največja proizvajalka premoga, vodilna pa pri izpustih toplogrednih plinov na prebivalca), bi tudi težko zaigral skrb za podnebje, zato jo je enostavno potisnil pod mizo. Ne gre dvomiti, da je s tem potihoma zadovoljna celotna devetnajsterica razvitih, a energetsko najbolj pogoltnih držav, ter dvajseta EU, ki je glede podnebja najglasnejša, a v praksi podobno pasivna.

Posledično imajo letališke oblasti v Brisbaneu prav. Podnebno vprašanje je politično izredno intrigantno in v izrecno apolitične prostore, kamor so uvrstile potniški terminal, ne sodi. Toda takšna apolitičnost nas zanese v čudne vode, če se znanost in ljudje v nečem popolnoma strinjajo, pa tega ne morejo vsepovsod jasno in glasno povedati. »Mi razmišljamo o podnebnih spremembah, dajte tudi vi«, je namreč moto, ki bi ga zlahka izenačili s tistim, da »kajenje škoduje zdravju«, temu pa nihče ne pripisuje politične konotacije.

Mogoče pa vendarle gre za politično igro, v katero je znanost nevede potegnjena, podnebni forum pa je s tem, ko je tako kot Obama dobil Nobelovo nagrado, že diskreditiran. Podnebne spremembe so namreč Zemlji imanentne kot valunge v klimakteriju, tudi če jih tokrat spodbuja človek, odgovor nanje pa je še kako političen. Trenutno je usmerjen k razvrednotenju fosilnih goriv in demonizaciji jedrske energije, ki je njihov – vsaj kar zadeva podnebje – zelo čist nadomestek. Oboje je v zanimivi globalni strateški funkciji z okoljskimi dilemami zgolj kot priložnostnim izgovorom, da se prikrije pravi namen manipuliranja. Nafta nam pri tem izriše zelo plastično sliko. Za zmanjšanje toplogrednih plinov bi pričakovali, da je bo na tržišču manj in da bo dražja, dejansko pa je je vse več ter navkljub kaosu na Bližnjem vzhodu ter sankcijam proti veleproizvajalkama Iranu in Rusiji postaja cenejša. In medtem ko se svetu v razvoju z nujnimi energetskimi potrebami odreka možnost njihove hitre zadovoljitve s poceni nafto (in premogom), je Japonska ugasnila vse jedrske reaktorje, dobila dovoljenje za uvoz dela iranske in nato še subvencionirane saudske nafte ter lani napovedala, da bo svoje toplogredne izpuste do leta 2020 namesto zmanjšala za četrtino, povečala za tri odstotke v primerjavi z letom 1990, na katerega je naslonila kjotski protokol. Abbott, ki je poleti ukinil tako imenovani zeleni davek za velike avstralske onesnaževalce ozračja, tega zagotovo ne želi problematizirati in »dragih voditeljev« pozivati k podnebni agendi.

Z Zemljo, četudi v umetno sproženi valungi, se bo moralo človeštvo očitno zmeniti brez politikov. Na znanosti pa je, da preneha biti prerok kataklizme in s tem v službi vsakodnevne politične manipulacije, temveč najde odgovor nanjo. Tako kot pri potresih oziroma protipotresni gradnji.