»Počutim se neumno. Počutim se, kot da nisem več za to delo. Ne vem, kakšen je sploh moj vpliv, in sedaj se mi zdi, kot da se nekaj dogaja v ozadju,« je bil po izbruhu dopinškega primera vrhunske maratonke Kenijke Rite Jeptoo zmeden v pojasnjevanju njen italijanski trener Claudio Berardelli. Čeprav primer še zdaleč ni končan (čakajo analizo vzorca B), pa je znova obudil zakulisno dogajanje glede svetovne maratonske scene, ki enkrat na leto pljuskne tudi v Ljubljano.
Triintridesetletno kenijsko maratonko so testirali konec septembra na nenapovedanem testu, ko se je pripravljala na maraton v Chicagu. Z zmago je prevzela tudi vodstvo v nizu šestih največjih svetovnih maratonov, saj je pred tem že zmagala na maratonu v Bostonu in bi ji v nedeljo podelili nagrado 500.000 dolarjev. Organizatorje je zato spravila v zadrego in nagrade (še) niso podelili. Okoli Jeptoove je nekaj zanimivih okoliščin. Berardelli je njen trener od leta 2012, na maratonih v Chicagu in Bostonu je zmagala že lani. Na slednjem letos aprila pa je postavila tudi osebni rekord 2,18:57 in za minuto in 46 sekund popravila rekord proge. Zato tudi ni čudno, da je bila pod posebnim drobnogledom lovcev na doping, ki so šele zadnji dve leti poostrili delo in ujeli že več kot 20 Kenijcev.
Vsi se zavedajo, da bo verodostojnost kenijske atletike s primerom Jeptoo še bolj na prepihu. »To bo zagotovo uničilo sistem, tudi za tiste, ki so čisti. Ljudje bodo rekli, da vedo, zakaj tečejo hitro,« predvideva Berardelli. Odpira se tudi skrito zakulisje dela s tovarno kenijsko-etiopskih atletov in maratoncev. Berardelli sicer dela s skupino, katere menedžer je prav tako Italijan, Federico Rosa. Če veljajo podatki s spletne strani združenja atletskih menedžerjev, ima Rosa pod okriljem kar 78 atletov, večinoma maratoncev, Jeptoova pa je prvo ime. Federico Rosa je sicer sin dr. Gabriela Rose, nekdanjega trenerja (in zdravnika), ki je oral ledino z afriškimi atleti, tudi s spornimi metodami. Znotraj atletske srenje velja kot menedžer dvomljivega slovesa.
»Mnogim se bo zdela zelo neumna trditev, da pri nas doping ne obstaja. Nemara samo zato, ker imamo šibko gospodarstvo in zaradi tega ne moremo kupiti dopinga. A vam povem, Mercedes naredi veliko posla v Keniji. Vas mogoče zanima, koliko stane EPO v Nairobiju? Sicer je cena malo napihnjena cena, ampak...« se je pred časom na spletnem forumu razpisal Kenyarun, očitno atlet ali odličen poznavalec kenijske tekaške scene, ki je zaradi množične produkcije atletov tovarna za celotno svetovno sceno mitingov, maratonov in tudi drugih množičnih prireditev.
Kenyarun potem jasno namiguje, češ ali ni čudno, da kenijski atleti odhajajo pred glavno dirko v ZDA za teden dni v Italijo, ko pa prav ti isti menedžerji vztrajajo, da ne želijo, da gredo atleti prezgodaj na dirko, saj se prekine trening. Ob tem opozarja na nekatere fantastične čase na nekaterih maratonih, na treningih pa nekateri od teh ne zmorejo vzdržati selektivnega treninga z vadbenimi partnerji. Prav tisti, ki brez zvez nikoli ne pridejo na velike maratone. Osnovni problem je, da brez menedžerja in zastopnika ni lahko dobiti nastopa v bogatem svetu. In ti menedžerji krojijo nastope po svoje.
Logično je, da menedžerji že vnaprej vedo, kateri maratonci bodo prišli na maraton, in približno tudi vedo, kakšne so njihove trenutne sposobnosti, kaj lahko dosežejo. Hkrati lahko tudi organizatorjem narekujejo nastopajoče, verjetno kar v paketu. Tam, kjer je konkurenca med Kenijci in Etiopijci postala zelo ostra in brutalna, naj bi bilo tudi gojišče za doping. Zagotovo napredek celotne srenje nima podlage v dopingu, je le eksces posameznikov. Poleg Rose po menedžerski plati maratone v veliki meri kroji še Gianni De Madonna, njegove varovance pa večinoma trenira Italijan Gabriele Nicola, ki za sabo očitno ne pušča sledov dvomljivega delovanja. Njegova skupina, ki dela pod okriljem velikega proizvajalca športne opreme Adidas, trenira v kenijskem tekaškem središču Iten. Njuna varovanka je Mary Keitany, ki je slavila na nedeljskem maratonu v New Yorku. Še večji akter pa je verjetno Nizozemec Gerard van de Veen (agencija Volaresports), ki zastopa aktualnega rekorderja v maratonu Dennisa Kimetta (2,02:57, Berlin). Njegova varovanka je tudi aktualna rekorderka ljubljanskega maratona Caroline Kilel (2,25:24). Zato ni čudno, da je Gerard van de Veen star znanec tudi na ljubljanskem maratonu in na kolesu spremlja maratonce. Sklad na ljubljanskem maratonu za najboljše naj bi bil težak okoli 100.000 evrov, slovenski maratonci naj bi stali okoli tri do štiri odstotke. Za primerjavo: Wilson Kipsang, drugi najhitrejši v zgodovini, je v nedeljo v New Yorku prejel tudi dodatno nagrado 500.000 dolarjev za zmago v seštevku šestih največjih maratonov, kar je zagotovo košček pogače prineslo tudi de Veenu. Kljub tveganju z nekaterimi varovanci se posel zagotovo splača.
