Ko je aprila 2011 v finalu mladinskega državnega prvenstva za zmago Heliosa prispeval kar 41 točk, je bilo hitro jasno – Klemen Prepelič bo ob pravem vodstvu in usmeritvah naslednja zvezda slovenske košarke. Pot ga je nato prek Heliosa in Uniona Olimpije prvič vodila v tujino k turškemu Banvitu, kamor je Bistričan odšel z jasnim ciljem, da se v roku treh let dokončno izstreli med najboljše evropske košarkarje in podpiše za enega izmed evropskih velikanov. A načrti so se mu zalomili že po prvi sezoni. Z Banvitom stvari trenutno ureja prek Fibinega arbitražnega razsodišča BAT, medtem pa je znova oblekel dres Olimpije, kjer želi najhitreje nadoknaditi zamujeno iz turške avanture.
Da je bil Klemen Prepelič še v časih Heliosa eden najbolj vročih mladih igralcev v Evropi, je imel ogromno zaslug Zmago Sagadin. Prekaljeni trenerski maček je v njem nemudoma opazil ogromen potencial in ga vzel pod svoje okrilje ter mu ob trdem delu napovedoval veliko kariero. Kljub rosnim dvajsetim letom mu je zaupal glavno vlogo v moštvu, ki se je borilo v jadranski konkurenci. Navijač madridskega Reala in Novaka Djokovića je priložnost zgrabil z obema rokama, prikazoval odlične igre in ob tem iz meseca v mesec napredoval. »Zmago je odličen trener in perfekcionist. Vedno želi, da je vse razčlenjeno do potankosti, in ko česa kdo ne naredi prav, mu to tudi pove na takšen ali drugačen način. Na vsako minimalno napako opozori in ničesar ne prepusti naključju. Samo za primer. Ko smo imeli z mlado reprezentanco tekmo proti Španiji že dobljeno in je imel nasprotnik sedem sekund pred koncem še zadnji napad, nam je Sagadin med minuto odmora zabičal, da ga moramo ubraniti in tako pokazati pravi karakter,« je o svojem nekdanjem trenerju, s katerim bi, če bi ta ostal na klopi MZT Skopja, morda trenutno znova sodeloval, povedal Prepelič.
Veliko je odnesel tudi od svojega idola – Sanija Bečirovića. Njegove igre je spremljal do potankosti ter iz njegovega repertoarja na skupnih poletnih treningih tudi »ukradel« kakšno potezo, tako da ne čudi, da njegovo igro primerjajo ravno z Bečirovićevo. Po poti njegove velike kariere še ni krenil, a se nadeja, da ga v prihodnosti čaka tudi to.
Za zdaj se mora zadovoljiti z vrnitvijo v Olimpijo, kjer se želi čim hitreje vrniti v staro formo. Slaba sezona in težave pri Banvitu so že za njim in se s tem ne obremenjuje več. Sicer se je na življenje v Bandirmi, ki je majhno mestece, hitro navadil, predvsem na luksuzno stanovanje, ki mu ga je priskrbel klub. Pred tem je pripadalo predsedniku kluba, imelo pa je štiri sobe, dve kopalnici, tri stranišča, velik balkon in zimski vrt. A Turčije vseeno ne pogreša. Predvsem ne molitev iz džamije ob petih zjutraj, ki so mu krajšale spanec, ter nemogočega prometa. »Turška avantura je zame zaključena, čeprav finančna plat še ni razrešena. Najbolj pomembno v tem trenutku je, da sem znova začel igrati.«
Pravi, da so bili tedni, ko se je sezona že začela in še ni vedel, kje bo igral, veliko težji kot meseci sedenja na klopi pri Banvitu. »Vedel sem, da me nočejo več. Status pa se nikakor ni hotel razrešiti. Čakal sem na njihovo napako, oni na mojo. Na srečo so jo naredili prvi. Je pa bilo precej nepošteno iz njihove strani, da so mi šele pred mesecem dni uradno sporočili, naj si iščem nov klub. Lahko bi to storili že poleti, ko bi si lažje našel novega delodajalca.« Meni, da bi bilo vse drugače, če bi v Bandirmi ostal trener Dimitrios Itoudis. Štiriinštiridesetletni Grk, ki je kar trinajst let deloval kot pomočnik slovitemu Željku Obradoviću pri Panathinaikosu, si je lansko poletje Prepeliča izrecno zaželel in mu tudi predstavil pot njegovega razvoja, a je vse prekinil njegov odhod v CSKA iz Moskve.
Kljub klubskim težavam pa mu bo letošnje poletje ostalo v lepem spominu. Selektor Jure Zdovc mu je namreč ponudil priložnost za debi v reprezentančnem dresu na velikem tekmovanju, česar se je izjemno razveselil. Čeprav je po evropskem prvenstvu v Sloveniji izrazil dvom, če bo še kdaj igral za Slovenijo, je kasneje priznal in razložil, da je bila vse posledica velikega razočaranja, ker ni imel možnost nastopiti na prvenstvu stare celine pred domačimi navijači. »Pri dvaindvajsetih letih nima vsak priložnosti, da nastopi na svetovnem prvenstvu. Meni jo Jure Zdovc in za to sem mu hvaležen. Minute, ki sem jih dobil, sem po mojem občutku korektno izkoristil. Zagotovo je bila to zame lepa izkušnja. Hkrati pa tudi za košarkarsko zvezo, ki lahko name računa tudi v prihodnjih reprezentančnih akcijah.« Ob tem prizna, da tekma z Litvo še vedno ne gre iz njegove glave. »Bila je velika priložnost, ki je nismo izkoristili, in ne vemo, kdaj se bo znova ponudila. A drugo leto je nova priložnost...«