»Čas je, da zavihamo rokave in poprimemo za delo. Evropa se mora s težavami, ki jo pestijo, spopasti takoj,« je začetek petletnega mandata nove evropske komisije oznanil njen predsednik Jean-Claude Juncker in dodal, da »že nestrpno čaka, da v naslednjih petih letih Evropo povede novim zmagam naproti«. Navrgel je še obljubo o 300 milijardah (davkoplačevalskih) evrov za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja, nad katerimi bo bedela njegova »močna in izkušena« ekipa, v kateri so se sodeč po komentarjih poznavalcev delovanja bruseljske birokracije znašle prave lisice v davkoplačevalskem kokošnjaku. Med njimi sta posebej izpostavljena vsaj dva lisjaka, Francoz Pierre Moscovici in Britanec Jonathan Hill. Slednji je tesno povezan z londonskim Cityjem in bo v komisiji zadolžen za finančne storitve in kapitalske trge, Moscovici, ki je kot francoski finančni minister odkrito spodkopaval Unijine ukrepe za gospodarsko in finančno stabilnost, pa je dobil v resor prav slednje.

Odkar je evropski parlament pred dvema desetletjema dobil priložnost, da pomembneje meša komisarske karte, je Juncker kot prvi v roku prevzel posle od svojega predhodnika. Prefinjen način, s katerim je to izpeljal, ga nedvoumno potrjuje kot starega političnega mačka. Nenadoma se zdi, da je prav vešče izkoristil tudi slovensko komisarsko blodnjo, in sicer z gambitom, v katerem je zavestno žrtvoval Bratuškovo, da je gladko dobil igro s parlamentom. Ta bi sicer zagotovo iskal drugo kost za glodanje, da potrdi svoj »raison d'être«, potem ko polovice Evropejcev ni niti zanimalo, kdo sedi v njem. Kaj kmalu pa bo jasno, ali se je tudi pri koncipiranju komisije, prepletene s podpredsedniki v nejasni vlogi nadkomisarjev, skrivala politična prekaljenost absolutnega poznavalca bruseljskih algoritmov in hkrati privrženca evropske integracije po vzoru Jacquesa Delorsa ali pa smo dobili zgolj reinkarnacijo Jacquesa Santerja na naslednji stopnički, potem ko je Juncker že stopil v njegove premierske škornje v Luksemburgu in se v njih že spotaknil podobno kot Sannter na čelu evropske komisije.

V popotnico Junckerju in komisiji z motom »Nov začetek« pa je treba priznati, da so v mnogo težavnejšem položaju, kot je bil leta 1995 Santer. Temu je predhodnik prepustil izbiro Evrope dveh hitrosti ter dveh Evrop; večja bi bila gospodarski prostor, druga, manjša, pa tista, ki v združitvi dela nacionalne suverenosti prepozna edini način, da država dandanes preživi. Skupaj z naslednikoma Prodijem in Barrosom so v Bruslju to enostavno dilemo potisnili k začetnemu vprašanju, kakšna sploh naj bo prihodnja Evropa, zato sploh ne zveni več cinično vprašanje, kdaj bo Unija dobila komisarja za krčenje in ali bo ta Nemec ali Britanec.