Toda svet dandanes vendarle ni tako enovit in preprost, da bi takšen dogodek odpravili, kot pravimo, na prvo žogo. Je veliko bolj večplasten, zapleten, kompleksen, da bi kar tako, z levo roko, neki skupini ljubiteljev svastike in teorije o Nemcih kot nadrasi pripisali takšno grdobijo, še posebno, ker so ljubitelji norega malarja z brčicami takoj pobožno obrnili nedolžne okice proti nebu in začivkali, da jim kaj takšnega ne pride na misel, saj imajo dovolj opravka z mlatenjem muslimanov, črncev in drugih lenuhov.

Železni napis Delo osvobaja bi si lahko denimo brez težav prilastili milijoni brezposelnih evropskih delavcev, ki so nekoč delali in jih je delo osvobodilo, da so zdaj prosti kot ptički na veji in lahko v svojem življenju počnejo, kar hočejo. Imamo pa povsem nasproten primer. Marsikatera firma v Sloveniji bi lahko na vhod postavila izginula dachauska vrata, da bi bili zaposleni vsako jutro že ob prihodu v službo seznanjeni z dejstvom, da je delo tisto, ki jih osvobaja, in ne plača, zato naj se ne cmerijo vsakega prvega v mesecu, ker ni že tretje plače. Zavedajo naj se, da so svobodni, ker sploh imajo delo. Ker delajo, so svobodni, a nimajo denarja, v nasprotju s tistimi, ki ne delajo in zato niso svobodni, a so prav tako brez denarja. Takšna vrata bi lahko s ponosom postavili evropski lastniki afriških rudnikov, da bi črnuharji končno znali ceniti osvoboditev, ki jim jo daje celodnevno kopanje 300 metrov pod površjem in je veliko več vredna od tistega evra na dan, kolikor pač zaslužijo. Delo osvobaja tudi bančnike in predsednike uprav, ki so s svojim delom spravili pod rušo stotine finančnih in ekonomskih mastodontov. Od tistega trenutka dalje so zahvaljujoč svojemu predanemu delu svobodni in jim manjka samo izginuli dachauski železni vhod na vrtu pred nekaj milijonov vredno podeželsko hišico, da bi jih vsak dan spomnil, da so do svobode prišli izključno z delom.

Ne bi me čudilo, če bi železna vrata policisti našli na obrobju romskega naselja in bi na vprašanje staremu Romu, od kod ta vrata za njegovo hišo, dobili odgovor, da so jih najbrž prinesli otroci, da bi imeli gol za nogomet. Ko pa bi vedno sumničavi policisti rekli, da pol tone težka vrata že ne morejo sneti in odnesti otročički, bi jih stari Rom podučil: »Kaj pa mularija ve, kaj je 500 kilogramov. Vzame in nese!«

Tako smo s pomočjo dedukcije in indukcije ter negativne selekcije dokazali, da je v današnjem svetu rokohitrsko žigosanje neonacistov kot edinih logičnih nepridipravov nepravilna in napačna metoda in so ti lahko zgolj eni izmed mnogih, ki bi jim bilo v interesu odnesti simbol strahotnega človeškega trpljenja.