Medtem ko so minulo praznično dopoldne sončni žarki že greli mimoidoče na ulicah starega mestnega jedra, so bili tisti, ki tekaških copat kljub nizkim temperaturam niso pospravili v omaro in ki so se, tako kot domala vsak konec tedna, tudi tokrat odpravili v Mostec pilit svojo tekaško formo, še v globoki senci. Na klopcah ob poti, ki vodi proti tamkajšnjemu rekreacijskemu središču, so se ogrevali tekači, ob peščena tla so že udarjale tudi palice, s katerimi so si pohodniki lajšali hitre korake, okoli mladih družinic so se razposajeno smukali kužki. »Pridem skoraj vsako dopoldne. Pot je ravno prav strma, da jo še zmorem, pa tudi gneče ni, če si malo bolj zgoden, tako da lahko uživam v naravi,« pove Vera. »Ne prežene me niti dež, saj so goste krošnje dreves odlično zavetje tudi, ko rahlo dežuje,« doda upokojenka, preden zagrize v klanec, ki vodi proti smučarskim skakalnicam.
Prav zaradi mogočnih krošenj, ki dajejo varno zavetje pred pripekajočim soncem, v Mostecu poleti vrvi. »Tukaj lahko poleti tečemo tudi tisti, ki nismo tako zgodnji, saj je tudi v kasnejših dopoldanskih urah še nekoliko sveže,« pojasni Matevž, ki na petnajstih napravah trim steze v Mostecu vadi vse leto, proti mrazu v zimskih mesecih pa se bori z rokavicami, kapo in nekoliko debelejšo vetrovko.
Poleti tri stopinje hladneje
»Mostec je kot nekakšen temačen raj. Zaradi gostih dreves in istoimenskega potoka je poleti tukaj tri do štiri stopinje hladneje kot na drugih koncih mesta. Ko pozimi snega ni nikjer več, ga mi še vedno imamo,« pove Nataša Škof iz Rekreacijskega društva Mostec. Opaža, da se – ob številnih rekreativcih – dopoldne po poteh, ki prepletajo Mostec in vodijo med drugim na vrh Šišenskega hriba, do ljubljanskega živalskega vrta in Tivolija, sprehajajo predvsem upokojenci, popoldne pa jih zamenjajo dedki in babice z vnučki ter družine z majhnimi otroki, ki se najbolj veselijo igral ob gostišču. »Vse več pa je tudi gostov s prenosnimi računalniki, ki soparne pisarne vse raje zamenjajo za delovno okolje v naravi.«
V Mostecu je bilo živahno že od nekdaj. »Prostor ima bogato predvojno tradicijo, zgodovina same lokacije namreč sega v leto 1908,« pojasnjuje Škofova. Takrat je župan Zgornje Šiške dovolil zasebnikom, ki so bili predvsem železničarji, zajetje potoka Mostec. Ob potoku so nato zgradili lopo, ki so jo uporabljali za priljubljeno knajpanje.
Padale sto let stare smreke
Kako priljubljen je Mostec, se je pokazalo tudi po februarskem žledolomu, ko so obiskovalci in bližnji prebivalci sami ponudili pomoč pri odpravi škode. »Njihove pripravljenosti smo bili izredno veseli, a to je težko delo, zato smo se sanacije v veliki meri raje lotili sami,« pojasnjuje Škofova, ki se tistih februarskih dni še živo spominja. »Žled je podrl štirinajst kapitalnih dreves, pet dreves se je zrušilo na hišo. Medtem ko so listavci padali s koreninami vred, so se iglavci predvsem zlomili. Najstarejša smreka, ki jo je polomil žled, je bila stara 108 let.«
Prav smreke v Mostecu je, kot je že pred časom povedal vodja ljubljanske območne enote Zavoda za gozdove Viktor Miklavčič, v poletnih mesecih nato razredčil še lubadar, saj so morali za posek na območju Mosteca označiti več kot 150 dreves. »Vendar smo žarišče uspešno sanirali in smreke, ki so v gozdovih še ostale, niso več nevarne za namnožitev podlubnikov, saj so po večini že izsušene.«
Zasadili gabre, orehe in vrbe
Da bo senca v Mostecu čim prej gostejša, so se v rekreacijskem društvu že lotili pogozdovanja mladih dreves. »Po nasvetu gozdarja smo izbrali gabre ter orehe, da zadovoljimo tudi potrebe polhov in veveric, saj v gozdu nismo sami, ob potoku pa smo zasadili vrbe žalujke,« še pojasnjuje Škofova. Upa, da jim bo v prihodnje občina priskočila na pomoč pri sanaciji ceste. »Dež je namreč cesto povsem razmočil, potem so po njej vozila še težka vozila, naložena s hlodovino. Uporabljamo jo vsi, pri obnovitvenih delih pa smo potem prepuščeni sami sebi in to nas žalosti,« obžaluje Škofova.
