Banjška in Trnovska planota raj za čebele

Skupni nastop na trgu že pred stoletjem

Nekoč so bili čebelarji odvisni od pretkanih trgovcev, medarjev in svečarjev, ki so jih izkoriščali z nizkimi odkupnimi cenami. Čebelarji Cerkljanskega, Baške grape in Kobarida so se leta 1908 organizirali v združenje, to pa je bilo predhodnik kasnejših čebelarskih društev. Od takrat so čebelarji sami narekovali odkupne cene medu. Julija 1914 so v goriški gostilni Pri jelenu ustanovili čebelarsko društvo, načrte pa jim je že na začetku delovanja prekrižala vojna.

»Danes je čebelarstvo nekaj čisto drugega kot pred prvo svetovno vojno. Takrat so imeli majhne, težko pregledne panje. Čebele so gojili za vosek. Med je bil stranski pridelek, ki so ga uporabljali namesto sladkorja,« razlaga goriški čebelar Pavel Medvešček. Čebelarji so se po vojni spet organizirali ter z vojno odškodnino obnovili čebelnjake. Že takrat so imeli težave tudi z (italijansko) birokracijo. »Čeprav italijanska oblast ni imela posluha za slovenske čebelarje, je bilo na severnem Primorskem takrat okoli 300 čebelarjev, med katerimi je bilo nekaj Italijanov in Furlanov. Po začetku druge svetovne vojne je čebelarstvo počasi šlo v zaton in po končani vojni na Primorskem obubožalo. Spomnim se, da pri nas v Anhovem po letu 1945 čebel sploh ni bilo,« pojasnjuje Medvešček.

Sto in en član novogoriškega društva

Novogoriško čebelarsko društvo, ki danes šteje 101 člana in 4000 čebeljih družin, je zaživelo leta 1951. »Ker čebela ni trpežna na mraz, so tukaj pogoji izvrstni. Imamo raznolike čebelje cvetove, ki zgodaj cvetijo. Pa vseeno nimamo nobenega velikega čebelarja. Pri nas imajo čebelarji le od deset do 50 panjev, drugje tudi po več sto,« je pojasnil Iztok Šuligoj.

Letos so na Goriškem pridelali največ lipovega medu. »Spomladi akacijevega medu zaradi deževja ni bilo, tudi cvetličnega je bilo malo. Kmetje prehitro pokosijo travnike, zato je cvetličnega medu vse manj,« še pravi Šuligoj, ki se s člani društva trudi, da bi v svoj krog pritegnili čim več mladih. S tem namenom so na novogoriški osnovni šoli Frana Erjavca uvedli čebelarski krožek in otrokom tako omogočili, da s pomočjo šolskega čebelnjaka spoznajo potek pridelave medu. »Čebelar se uči celo življenje,« je prepričan Medvešček. »Danes se pojavlja veliko novih bolezni in če nimaš strokovne podlage, kako zdraviti, si lahko ob čebele. Nekateri mislijo, da pobiraš med, ampak to pride čisto na koncu. Skrbeti je treba za zdravje čebel, za pašo, da imajo dovolj vode, skrb potrebujejo, ko rojijo. To ni divja čebela ali čmrlj. Čebele so odvisne od človeka.«

Varoja kosi tudi na Goriškem

Za razvoj čebele je najpomembnejši cvetni prah, prav tako beljakovine in hormoni, ki jih dobijo v naravi. V teh dneh so nabrale veliko bršljanovega cvetnega prahu, ki pa zaradi hitrega strjevanja ni ravno čebelji zaveznik.

»Če pride huda zima, čebele ne morejo do vode in če je v čebelnjaku preveč bršljanove mane, lahko umrejo, ker je ne uspejo pretopiti,« razlaga Šuligoj. Goriški čebelarji skoraj ves med, ki ga pridelajo, prodajo doma. Največ preglavic jim zadnje čase povzroča trenutno najhujši sovražnik slovenskih čebelarjev, zajedavec varoja, ki pride na čebelo, ji posrka limfo in jo na ta način uniči.

»Potem se preseli na drugo čebelo. Dokler poteka razvoj čebel, je varoja v trotovini, kjer se razmnožuje. Ko je legla konec, se preseli na čebele in s selitvijo s čebele na čebelo uničuje na veliko. Gre za majhnega parazita, velikega milimeter krat dva milimetra, ki se je razširil iz Azije. Najprej se je pojavil v Dalmaciji. Čebelarji, ki so vozili na pašo v Liko in Kotor, so ga pripeljali s seboj domov. Morda bi nam ga uspelo iztrebiti, če bi se organizirali za zdravljenje. Lani nam je del zdravil še financirala država, letos pa smo jih v celoti morali plačati sami,« je zaskrbljen Šuligoj.

Čeprav se za čebelarstvo najpogosteje odločijo sveži upokojenci, se članstvo v novogoriškem društvu povečuje.