Sodobna formula 1 je pred razpotjem. Pred razpotjem, pred kakršnim se vedo znova najde vsake toliko časa. Ko se na primer korenito spremenijo tehnična pravila, ko se spremenijo marketinški pristopi, lastništvo celotnega cirkusa. A letošnja sezona je pokazala vsaj nekaj: da se varčuje, pa naj stane, kolikor hoče.
Večmilijonski posli, ki se vrtijo okoli formule 1, ob nedeljah zanimajo le malo gledalcev, ki želijo videti sodobne gladiatorje, kako se podijo po najsodobnejših dirkališčih, obkroženi z bliščem, bogatimi, slavnimi, pomembnimi. Vse skupaj, v imenu napredka, novih tehnologij, varčevanja, je postalo enostavno predrago, premalo logično, če o logiki pri formuli 1 sploh lahko govorimo. Resda so zdaj pogonski sklopi višek hibridne tehnologije, a so temu športu s tem vzeli njegovo bistvo. Formula 1 naj bi namreč bila šport ekstremov, pretiravanj, prevelike porabe, velikih naporov in obremenitev, ekscesa, tudi prekomernega tveganja in ne nazadnje junakov, ki so svoja življenja ali zdravje pustili tudi v ozkih kokpitih dirkalnikov.
Zato tudi bankrot Caterhama in Marussie ne bi smel biti preveliko presenečenje, pred njima se je poslovila še ekipa HRT. A to je neke vrste naravni proces formule 1. Koliko je že bilo takih ekip, ki so prišle, poskušale, a kmalu omagale. Nešteto, pa se takrat nihče ni pretirano razburjal. Bili so tudi taki, ki so dolga leta ali desetletja lahko vztrajali povsem na robu, ekipa Minardi na primer, ki je tako rekoč celotni formuli 1 služila kot neke vrste odskočna deska za mlade talente. Jarno Trulli, Giancarlo Fisichella ali Fernando Alonso, vsi ti so izdelek Minardija. Ali ekipa Tyrrell pokojnega Kena Tyrrella. V sedemdesetih letih pojem zmagovanja z Jackiejem Stewartom, potem pa samo še preostanek neke zgodovine, tradicije. A vsem tem je po svoje pomagal ravno Bernie Ecclestone, ki mu je bilo v interesu, da take ekipe preživijo. A tudi Ecclestone ni vsemogočen.
»Zdaj je kriza tukaj, nedvoumno,« pritrjuje Bernie Ecclestone, saj sta pred dirko v ZDA dve ekipi že odpadli, tri (Force India, Lotus in Sauber) pa se krčevito borijo za obstanek. »Problem je v tem, da je preveč denarja prerazporejenega preveč neenakomerno. To je mogoče moja napaka, takrat se mi ni zdela napačna.« Od skupaj 1,3 milijarde dolarjev, kolikor jih zasluži formula 1, solastniki CVC, norveška država in kalifornijski pokojninski fond poberejo 37,5 odstotka, tako da za ekipe ostane še 840 milijonov dolarjev. A to je le del težave. Ko recimo Ferrari in Red Bull dobita 160 milijonov, dobi zadnjeuvrščena ekipa malo več kot deset. Z drugimi besedami: več kot 60 odstotkov denarja poberejo vodilne štiri ekipe (Ferrari, Red Bull, McLaren in Mercedes). »Vem, kaj je narobe, a trenutno še ne vem, kako to popraviti,« dodaja Ecclestone.
Skušal je že posredovati – dve ekipi, verjetno Ferrari in Red Bull, je prosil, naj se odpovedo določenemu odstotku dohodka, ki ga dobita glede na uspešnost v tekmovanju, sam pa bi iz svojega žepa dodal še enkrat tak znesek, denar pa bi šel trem ali štirim najbolj ogroženim ekipam. A ta poskus reševanja je propadel. Kajti tudi on je zdaj postal ujetnik vseh pogodb, dejstva, da ni več edini ali večinski lastnik, ko je lahko hitro o vsem odločal. »Vse pogodbe bi morali strgati in jih napisati povsem na novo. Vsi se morajo o vsem posvetovati ali zagovarjati pri nekih šefih. In to onemogoča hitro delo. V letu 2016 bo to šlo lahko hitreje, a do takrat je še ena sezona,« še pravi 84-letni Ecclestone, ki del problema vidi tudi v tem, da so zdaj bolj v formulo 1 vključena podjetja, ki želijo le zaslužiti.
Ecclestonu so največji trn v peti ravno pogonski agregati. Njihov razvoj je namreč stal ogromno denarja, proizvajalci jih prodajajo finančno šibkim ekipam za velike vsote, ki si jih manjše ekipe enostavno ne morejo več privoščiti. Ecclestone pa vidi v tem enega od glavnih razlogov za vse težave: »Tehnični pravilnik bi morali napisati na novo. Gledalcem je vseeno, ali imajo motorji 700 ali 800 konjev, a 80 odstotkov ekip bi verjetno takoj privolilo v to, da se znebimo sedanjih motorjev in se vrnemo na stare motorje.« Kajti ti so bili veliko cenejši od sodobnih hibridnih pogonskih enot.
Bernie Ecclestone sicer opozarja, da bomo v prihodnje, če se nekaj ne bo korenito spremenilo, lahko videli še manj dirkalnikov na startu. Predvsem pa si ne želi, da bo, ko bo nekoč zapustil ta posel, kdo s prstom nanj kazal, rekoč, da je zavozil celotno stvar: »A ne glede na vse težave se s takimi krizami srečujemo tako rekoč od nekdaj. Le da so zdaj denarni zneski, okoli katerih se vrtimo, veliko večji in zato je te težave težje rešiti.«
