Naložba v nov, višji dimnik je končana?

Da, vrednost naložbe je bila en milijon evrov. Naš namen je čim bolj zmanjšati vplive na okolje. Nismo še tam, kjer bi želeli biti, a napredujemo. Pripravljamo tudi druge naložbe. Višji dimnik je dodana vrednost v času slabih vremenskih razmer. Zdaj smo v enoletnem prehodnem obdobju monitoringa. Rezultati so seveda boljši, a ta dimnik je zdaj za nekatere moteč dejavnik zaradi utripajočih luči. To ni naša krivda, padli smo v letalsko uredbo zaradi bližine letališča, ki take luči zahteva. Zdaj nam pravijo, da imamo loški svetilnik.

Pri vas je težava tudi transport.

Naš proizvod ni težak, je pa prostorsko velik. Radi bi bolje izkoristili železniške povezave. Na dvorišču imamo lasten tir, a ga premalo uporabljamo. Težava je seveda en sam tir od Jesenic do Ljubljane, ki je edina enotirna povezava od Kiela do Istanbula. Delež uporabe železnice je premajhen, izkoriščamo jo za dovoz surovin, predvsem koksa. Problem vhodnega dela je raztovarjanje, ki povzroča hrup, kar je spet moteče za krajane. V prihodnje vseeno upam, da bomo tir bolje izrabili. V naših sestrskih podjetjih je razmerje med železnico in tovornjaki ena proti dva. Pri nas le nekaj odstotkov vsega prometa opravimo po železnici.

Zadnje čase spet veliko vračate v lokalno okolje prek sponzorstev, donacij. Podprli ste izvedbo Škofjeloškega pasijona, ste tudi glavni sponzor rokometnega kluba.

V rokomet se vračamo s svojo novo blagovno znamko Urbanscape, se pravi našim projektom zelenih streh. Gre za tehnološko dovršen izdelek, nekakšno podlago za rast trave tudi tam, kjer to sploh ne bi bilo mogoče. Recimo na strehah velikih mest. Ali pa sredi puščave v emiratih, kar tudi že počnemo. Tudi Američani so navdušeni nad tem proizvodom naše prihodnosti. Ampak naj se vrnem k donacijam. Določen odstotek prihodkov lahko damo za lokalno skupnost ali pa za odvetnike. Raje damo v lokalno skupnost. Mi smo družinsko podjetje in naši sodelavci živijo v okolju, kjer delamo, in prav je, da temu okolju nekaj dajemo. Že res, da je naša dejavnost lahko moteča. A ključno je, da vlagamo v društva, kjer delujejo naši zaposleni. Tudi v rokometnem društvu smo zaradi mladine, zaradi 170 mladih, ki se ukvarjajo z rokometom. Ne le zaradi prve lige. Rokomet je v Škofji Loki eden glavnih športov in logično je, da smo zraven.

Kmalu boste ponovno odprli obrat v Ajdovščini, kjer ste pred leti delovali v hčerinskem podjetju Knauf Technologies, ki pa ste ga likvidirali. Zakaj se vračate?

Knauf Technologies ni bil naša osnovna dejavnost, zato je bil ukinjen. Letos je pred nami kar nekaj izzivov, ki terjajo širitev proizvodnje. Žal se tu ne moremo širiti, ker je prostora premalo, ni niti večjega zanimanja lokalne skupnosti za našo širitev. En obrat, ki deluje tu, na Trati, smo prisiljeni preseliti. Seli se oddelek predelave. Lahko bi se selili na Slovaško ali Hrvaško, a nam je lastnika uspelo prepričati, da ostanemo v Sloveniji in ne izgubljamo delovnih mest. Hale v Ajdovščini takrat nismo prodali in zdaj nam pride ta prostor prav. Če teh prostorov ne bi imeli, bi se selili v drugo državo. Na tak način bomo ustvarili 20 novih delovnih mest.

Ampak prostora okoli vas je v Škofji Loki dovolj.

Je, ampak ni v naši lasti in je tu, prvič, vprašanje cene, in drugič, vprašanje je, ali nas želijo tukaj. V Ajdovščini smo bolj zaželeni. Zatikalo bi se zagotovo pri gradbenih dovoljenjih. Mi ne moremo čakati leto ali dve, da sploh začnemo graditi. Tam pa imamo prostore pripravljene. Pa še nekaj je: v Nemčiji stane kvadratni meter komunalno opremljenega zemljišča za industrijsko dejavnost sedem evrov in pol. Pri nas govorimo o stotih evrih.

Ima loški obrat v skupini Knauf Insulation še tako visoko položaj?

Dokaz za to je, da se v Škofjo Loko stalno vlaga. Vse, kar so lastniki obljubili, so tukaj tudi uresničili. Prihodnje leto bomo prenavljali eno naših največjih linij. Naložba bo vredna več kot dvajset milijonov evrov! Nova linija bo prilagojena tudi na nov energent, s čimer bomo še zmanjšali negativne vplive na okolje.

Pri naložbah nimate težav s financiranjem, za denar vam ni treba prositi bank.

To je že res, po drugi strani bi taka naložba lahko šla tudi drugam. Lastnik bi se lahko odločil drugače in vložil denar v neko drugo lokacijo. Kar pomeni, da se moramo še bolj potruditi, da ga prepričamo o smiselnosti vlaganja v Škofji Loki, kot če bi morali prepričevati banke za posojilo. V Sloveniji moramo delati izdelke z višjo dodano vrednostjo, da lahko nadomestimo večji strošek delovne sile in pomanjkanje pomoči v smislu davčnih počitnic ali drugih olajšav. Naši izdelki za prvo vgradnjo imajo večjo dodano vrednost, kot je povprečje v gradbenem sektorju, in tako lahko upravičiš investicije.

Torej velja, da tudi če si v tuji lasti, ni s tem nič narobe. Kako vi gledate na privatizacijo?

Mi smo slovensko podjetje v tuji lasti. Imamo slovensko znanje, slovenske zaposlene. Pred nastopom nove vlade so tudi nas spraševali, kaj menimo o tem. Moja kariera je ves čas povezana s tujimi lastniki, ki seveda zahtevajo dobiček. S tem ni nič narobe, dobiček mora biti. To je tako kot v domačem gospodinjstvu: če ti kaj ostane, se lahko razvijaš naprej. Pri nas se dobiček vedno vrne, kot naložba se lahko celo podvoji. V tem je bistvo ne glede na lastništvo. Tuje investicije so za Slovenijo najcenejši kapital. Večji problem pri nas je socialna kapica kot velik bavbav. Morala bi biti, saj smo le na tak način lahko konkurenčni pri visokoizobraženi in visokousposobljeni delovni sili. Sploh na področju, kjer potrebujemo strokovnjaka, ki ga v Sloveniji nimamo in ga k nam težko zvabimo, po drugi strani pa nam mladi visokoizobraženi ljudje odhajajo. Gre za šestino vsake generacije! To je naš največji problem.