Ti tektonski premiki v dojemanju resničnosti so predvsem napovedovali prihodnost. Po prvem odmiku od črno-bele slike ni več vprašanje, ali sledijo tudi naslednji koraki, ampak je samo še vprašanje časa, kdaj in v katero smer. V tem smislu je od Zemlje, ki je ploščate oblike, do Zemlje, ki je okrogle oblike, samo korak. V tem smislu je od Zemlje, ki je postavljena v središče vesolja, do Zemlje, ki ima sicer simpatično rezervacijo za tretjo tirnico v domačem osončju, vendar pa je skupaj z osončjem izgubljena v neki gromozanski galaksiji, ki je izgubljena med milijardami galaksij, ki so izgubljene v nepredstavljivih dimenzijah…, samo korak. V tem smislu je od materije, ki jo je mogoče brati kot serijo božjih namigov, znamenj usode in angelskih opozoril iz onostranstva, namenjenih seveda prav nam, do materije, ki je onkraj fizikalnih ter kemijskih zakonov zgolj hladna, samozadostna in amoralna snov, globoko nezainteresirana za vse človeške vizije, muke, muhe in druge metafizike, samo korak. Vsak od teh premikov je prinašal za človeka nove etične dileme in nove moralne perspektive.

Na vseh koncih in krajih je začelo vznikati tisoče in tisoče novih odtenkov. Človek barve ni več uporabljal zgolj za obnavljanje preteklih mitoloških dogodkov, kot je recimo križev pot po cerkvenih zidovih, ampak je začel z njihovo pomočjo slikati odtenke in nianse vsakdanje, banalne in aktualne resničnosti. Najprej je imel pogled še obrnjen navzven, nato pa se je počasi obrnil navznoter. Zdaj so barve začele slikati človekovo notranjost, in sicer vse od emocionalne površine, prek prostranstva spominov do nezavednega, kjer so znane oblike izginile v abstraktnem izrazu, barve pa so se dokončno osamosvojile oziroma, povedano še enkrat učeno, začele so zapuščati etično dimenzijo sveta in se dokončno seliti v estetsko. Bela barva, ki je začela svojo pot v religiozni prispodobi čistosti in božje prisotnosti, je končala na Malevičevem belem platnu kot razgaljena praznina sodobnega sveta, ujeta zgolj v estetsko dimenzijo. To je bil vrh in hkrati konec popotovanja.

Danes barve same po sebi niti približno nimajo več moči, da bi kar koli izgovarjale ali generirale. Pravzaprav so kot orodje iztrošene celo v svoji temeljni estetski funkciji. Iz umetnosti, ki nagovarja in sporoča, so se bolj kot ne preselile v modo in dekoracijo, v estetiko brez vsebine.

Pa vendar so barve povsod okoli nas in svet še nikoli ni bil tako pisan, kot je danes. Še več: barve, ki sicer ne izgovarjajo več religioznih resnic, niti ne simbolizirajo etičnih dilem, niti ne premorejo več sodobnemu času ustrezne kreativne potence, še vedno predstavljajo in simbolizirajo. Zanimivo, da največkrat in najvztrajneje države, ideologije in vrednostne sisteme. Tu, se zdi, so barve uspele zapopasti celo nekaj izgubljenih ostankov simbolnega kapitala. Tako črno barvo danes največkrat razumemo kot simbolni izraz za anarhizem ali pa fašizem, rjava še vedno asociira primarno na nacizem, modra se povezuje s konservativnimi ideologijami, zelena z ekološkimi vrednotami, belo največkrat srečamo v povezavi s pacifizmom, rumeno z liberalizmom, rdečo z levimi ideologijami, mavrica pa predstavlja tisoč in en odtenek življenja, ki je vzniknil na pogorišču prastare črno-bele slike oziroma strukture sveta.

Kompleksnost sodobnega sveta bi bilo mogoče opisati prav z dejstvom, da dandanes soobstajajo druga ob drugi tako rekoč vse slike sveta, ki med sabo praktično nimajo skupnega preseka in med njimi skorajda ni komunikacije: od črno-bele slike in strukture, ki je še vedno pošteno v zarisu religiozne vizije sveta in je ideološko običajno obarvana v modro in rumeno barvo, pa do druge skrajnosti, kjer srečamo neskončno niansirano mavrično sliko s poudarkom na rdečih odtenkih, ki je veliko bližje estetsko igrivemu pogledu na svet. Vendar če je mogoče s to grobo shemo zajeti kompleksnost večine sveta, je to za Slovenijo premalo. V tem pogledu smo vsaj od zadnjih protestov, na katerih si je ljudstvo zaželelo več etike in morale, predvsem pa od zadnjih volitev, na katerih si je ljudstvo to željo tudi uresničilo, korak pred ostalim svetom. Poleg desne religiozne perspektive, obarvane v rumeno in modro, ter poleg leve estetske perspektive mavrično rdeče barve smo namreč dobili ekskluzivno ideologijo brezbarvne moralne sredine, ki jo določa izrazito etičen pogled na svet. Sami in brez tuje pomoči smo znotraj politično ideološke sfere dovršili Kierkegaardov bivanjski trojček.