Naša dolžnost je prepoznati skrite potenciale

Doslej so jim predstavili evropske programe in jih poučili, kako se pripravi razpisna dokumentacija. Seznanili so jih s potrošniškimi pravicami državljanov EU in jim ponudili začetni tečaj argentinskega tanga. Druge delavnice se bodo zvrstile do konca leta. Direktorica MCC Glorjana Veber pravi, da poskušajo s seminarji, predavanji in usposabljanjem mladim omogočiti drugačen prenos znanja, ki jim bo ponudil čim bogatejše učno izkustvo.

Bistvo je, da so mladi sami pobudniki. Zaradi njih pobuda nastane, se oblikuje in uresniči. Bistveno je, da je ne izpeljemo mi, ampak tisti, zaradi katerih je nastala. Smo »nevsiljivi«, reciva temu »naravni« inštruktorji in naša dolžnost je, da prepoznavamo skrite potenciale in ideje, ki zrastejo v projekte. Pri tem pa ima seveda dolžnost tudi širše lokalno okolje. To mora prepoznati dolgoročne pozitivne vplive takšnih mladinskih pobud. Potencial pa je treba najprej prepoznati, da obstaja. In slab inštruktor naredi neprimerno več škode, kot če inštruktorja sploh ni. Zato je odgovornost našega dela tako zelo velika. Dober inštruktor je zato vsekakor senzibilen, odprt, izkušen, po duši pa raziskovalec.

Apatični? Ne. To je sicer v Ljubljani zelo zguljena in že prav dolgočasna tema moje generacije, ki pri pisanju o tem namesto z znanstvenim zaledjem operira s skopim osebnim mnenjem. Zanimivo je namreč, da so raziskave vrednot slovenske mladine pokazale pravzaprav zelo paradoksalno kombinacijo: mladi so izredno kritični do družbe, do elit, ampak izredno zadovoljni z lastnim življenjem. Zanimivo, ne? Glede osebne prihodnosti so optimistični, kar pa ne velja za njihovo mnenje glede prihodnosti družbe. Niso zadovoljni z družbenimi razmerami, z družbenim ozračjem. Zaradi tega se bolj umikajo vase. Kar je seveda veliko bolj logično v primerjavi s posplošitvami, da so mladi nezainteresirani in apatični. Je pa vsekakor res, da med njimi vlada večja stopnja strahu v zvezi s primanjkovanjem denarja, reševanjem problematike zaposljivosti, iskanjem stanovanja. Vendar mladi ne izgubljajo smisla, so celo pretirano tekmovalni – tekmovalnost je njihov način življenja, strategija. Mladim je bolj od makrosveta pomemben mikrosvet, njihovo vsakdanje življenje. Politika jih ne zanima, odmikajo se stran od nje.

Mesto direktorice sem prevzela z idejo, da je treba vrata mladinskega centra in s tem celotnega mesta odpreti tudi tistim, ki ne zahajajo k nam. Stavbe so samo zidovi, treba je iti ven, na ulice, kjer se zadržujejo mladi, njihovi starši, turisti. Zato smo spomladi z nekaterimi osnovnimi in srednjimi šolami, vrtci, drugimi organizacijami, umetniki in posamezniki na Krekovem trgu in spremljajočih ulicah organizirali štiridnevni festival Zeleno Celje. Z njegovim konceptom smo prvič povezali ekologijo s kulturo in prihodnje leto ga bomo vsekakor ponovili, a v večjem obsegu. Celje je za moje pojme noro mesto, magnet, ki dobesedno hlasta za kulturo. Ne moremo samo čakati, da se nekaj zgodi. Zato že z nestrpnostjo pričakujem pomlad, ko bomo s kavarno in spremljajočim kulturnim programom zaživeli tudi ob Šmartinskem jezeru, kjer z njegovo ponudbo ostajamo še malo skrivnostni.

Zelo sem bila vesela, ko je celjski mestni svet konec letošnjega maja sprejel odlok o mladini. Šlo je za rezultat dobrega sodelovanja med njihovo strokovno službo in nami. Je izrednega pomena, saj pomeni prvi pravni temelj za reševanje specifičnih zaposlitvenih, stanovanjskih, okoljskih in drugih politik na področju mladih v Celju. Med mladimi in mestno občino vzpostavlja prvi pravi dialog ter je prvi korak k aktivnemu državljanstvu mladih na lokalni ravni. Nalaga nam tudi pripravo programa za mlade mestne občine Celje za obdobje od 2015 do 2020, kar pomeni, da bomo pripravili realne ukrepe za izboljšanje položaja mladih v Celju. S poudarkom na besedi realen! Brez jasne slike je vsaka slika dobra. Brez ustrezne statistike so vsi rezultati dobri. Treba se bo odločiti, kje smo v Celju najmočnejši, kje lahko mladim ponudimo prihodnost, kjer lahko razvijejo svoj potencial in s tem potencial mesta. Javna dela so za mlade žal samo kratkotrajna rešitev, pesek v oči. Mladi potrebujejo zgodbo, ki jih bo hranila vse življenje, ne samo eno leto. Celje se ne dogaja samo, Celje ne raste po naključju, Celje razvijamo mi.