Ostaja še možnost prevare, vendar pa je vseeno pretežko verjeti, da bi človek takemu poskusu nasedel. Ne. Glede tega dodatnega napisa sem verjetno res nekaj narobe slišal. Pa vendar: »Oprostite, ali veste, kje bi lahko kupil uro,« je nikdar poprej viden mladenič pred kakima dvema tednoma, ko se je še dalo nositi zgolj kratko majčko, medtem ko zdaj tako oblečeni po mestu hodijo samo še kaki divji Škoti, nagovoril državljana srednjih let, ki sta v domicilnem pribežališču pila kavo. Kupovanje ure je v teh časih nenavadna akcija. Prikaz časa imamo na prenosnih telefonih, kar je uro še bolj potisnilo proti statusu nakita, ki ne spada več v obvezno, temveč kvečjemu v dodatno opremo. Človek, ki kupuje uro, je zato posebnež, tip prestižnih vzgibov, medtem ko je mladenič z gorenjskim naglasom, ki po ulici sprašuje, kje se jo da kupiti, sploh zanimiva pojava. A to je bil zgolj uvod. »Pick up line«, kot se reče. Ki mu je sledilo hitropotezno nadaljevanje: »Iz Gorenjske sem. Ne poznam Ljubljane. Samo trikrat sem bil tukaj. Enkrat v KMŠ, kjer sem spoznal ženo, ki je zdaj noseča. Sicer živiva na Tenerifu, kjer se ukvarjava s turizmom.« Beng-bum-tras! Kot govoreči stroj. Nakup ure se je odložil na enega kasnejših dni, kajti ekipa se je podružila. In bila drug nad drugim navdušena.

Mali je deloval kot eksotičen primerek mladega Slovenca, ki bi si že pri rosnih 23 letih zaslužil avtobiografijo. Nova generacija. Smeli, odločni, drugačni. Imel je male švigave očkice in blago teličkast pogled, ki je dajal misliti, da gre za namazanega gelibterčka. In imel je denar. Dva tisočaka, s katerima je tudi nadvse radodarno razpolagal, častil, puščal 50-evrske napitnine ter nasploh kazal znamenja silne solventnosti. Zadržal se je par dni in hitro zaslovel, ideja Tenerifa se je pa razširila tudi med preostalim rednejšim članstvom zavetišča. Kajti začele so se odpirati mnoge možnosti za trajno veliko selitev. Na Tenerife, kraj, kjer bi se dalo spodobno živeti od tega, da si D. J. za mase sproščenih evroturistk na plaži, animator, frizer v hotelskem frizeraju in podobne »easy money« lagodnosti. Malemu je od nekaj nadobudnežev uspelo pobrati po stotaka za zakup turističnih kapacitet, ki naj bi se jim v kratkem času podeseterila vrednost, a razkrinkan je bil v dnevu in pol. Predvsem je bilo čudno, da ne zna špansko, pojavili so se pa tudi ljudje, ki jim je prej odtujil dva tisočaka. A vendar je treba priznati, da je šlo za povsem soliden poskus. In da je dobra prevara podobna hit pesmi. Po eni strani je banalna, obenem pa cilja na šibko točko. Začenši z: »Kje bi lahko kupil uro?«