Mira Cerarja so že v času predvolilnih bojev nekateri njegovi nasprotniki označili za produkt, podoben pralnemu prašku, vendar zgolj zaradi lične reklame in domnevnega pomanjkanja vsebine. Manj ljudi pa si je takrat najbrž mislilo, da bo vplivni pravnik, intelektualec, človek z visokimi etičnimi standardi in obrazom dečka iz pevskega zborčka »pralni prašek« tudi v smislu izvajanja kadrovskih čistk.

Zato so kadrovske poteze njegove vlade morda za nekatere presenečenje, čeprav so kadrovske čistke v določeni meri razumljive. Politiki želijo imeti na vodilnih položajih ljudi, ki jim zaupajo. Problem nastane, če je zaupanje edini kriterij za zasedanje položajev, ki strokovnost in dobro delo potisne v drugi plan. Pri čistkah je v zadnjem času neugodno tudi, da se zaradi pogostih menjav oblasti dogajajo prepogosto. Ljudje, ki začnejo na vodstvenih položajih uresničevati svojo vizijo, hitro dobijo naslednike.

Konstantnosti ni, čeprav je na nekaterih področjih potrebna. Cerarjeva vlada je hitro zamenjala načelnika generalštaba Slovenske vojske, direktorja Sove in generalnega direktorja policije. Direktorji Sove se praviloma tako in tako menjujejo že na ustanovnih sejah vsakokratne vlade, drugače pa je s prvimi možmi vojske in policije, za katere bi bilo najbrž smiselno, da svoje delo, če se ocenjuje kot dobro, lahko opravljajo tudi v različnih vladah.

Zamenjava direktorja Sove je bila povsem logična, imenovanje Andreja Očka za novega direktorja pa ima svoje minuse v dosedanjih stranskih vlogah Očka na Sovi ter vprašljivem (ne)izpolnjevanju osnovnih formalnih pogojev. Dobran Božič, ki ga je na čelo vojske postavila Janševa vlada, je – kljub občasnemu neprimernemu izražanju podpore »političnemu zaporniku« – preživel tudi vlado Alenke Bratušek, v Cerarjevi vladi pa se je poslovil in odšel v Organizacijo združenih narodov. Tudi Stanislav Veniger je na vrhu policije preživel vlado Alenke Bratušek, za Cerarjevo vlado pa ni bil več primeren. Nasprotno od menjave na Sovi je dobra plat sprememb v vrhu policije in vojske vsekakor ta, da se zdita oba nova prva moža povsem dorasla funkciji.

Kljub temu je pri zamenjavi Venigerja zmotila slaba argumentacija odstrela, ki naj bi mu botrovala predvsem Venigerjeva povezanost s politično desnico. Čeprav je dan pred zadnjo veliko vladno zamenjavo njen predsednik na temo korupcije in odgovornosti sam poudarjal, da je lahko, poleg korupcije same, nevarno tudi, če se v družbi postavlja za edini kriterij brezmadežnost, ki je ne more doseči nihče, in z njo povezana hinavščina.

Čistke žal ostajajo politična realnost, čeprav so redko (optimalna) rešitev. Ne glede na to, da sta ansambel Strelnikoff in Marko Brecelj na albumu Hojladrija, svinjarija, diareja, gonoreja leta 1994 cinično prepevala, da nas lahko reši samo higiena. Higiena in vitamini, če smo natančni.