Na novembra lani objavljeno javno povabilo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, ki je delodajalcem ponujal 4300 evrov za enoletno delitev delovnega mesta med delno upokojenim mentorjem in mladim iskalcem prve zaposlitve, se ni prijavil niti en interesent. Že v naslednjem javnem povabilu maja letos je sklad obupal, subvencija pa se je nanašala na zaposlitev za polni delovni čas.
Medtem ko se v tujini delo za krajši čas vse bolj promovira kot možnost za ustvarjanje novih delovnih mest, pa tudi kot rešitev za boljše usklajevanje delovnega in zasebnega življenja, pa to pri nas še zdaleč ni tako. V Sloveniji je po podatkih Eurostata za krajši delovni čas zaposlena le vsaka deseta oseba, kar je dvakrat manj, kot znaša povprečje EU. Na Nizozemskem na primer dela na tak način kar polovica vseh zaposlenih, v Nemčiji in Avstriji pa dobra četrtina.
Med delnimi zaposlitvami se izpostavljajo zlasti mentorske sheme in delitev delovnih mest (job sharing), pri kateri si delovno mesto delita starejši delavec pred upokojitvijo in mlajši delavec pripravnik. Prvi posreduje mlademu kolegu svoje izkušnje, drugi pa prinaša podjetju novo znanje in sveže moči.
Zanimanja ni ne med delodajalci...
Na zavodu RS za zaposlovanje pravijo, da za delo s krajšim delovnim časom v Sloveniji ni zanimanja. Po podatkih statističnega urada (Surs) je kar tretjina od 119.000 oseb, ki delajo za krajši čas, zaposlena v kmetijstvu. V gostinstvu, trgovini, predelovalnih dejavnostih in izobraževanju je v povprečju za krajši delovni čas zaposlenih le po okoli 10.000 oseb. Ta oblika je še najbolj razširjena je med mladimi, kar pa je predvsem posledica študentskega dela, ki pogosto traja manj kot 36 ur na teden (to je kriterij za opredelitev dela s krajšim delovnim časom). Poleg mladih prevladujejo ženske (60 odstotkov), ki večinoma uveljavljajo pravice iz starševstva, ter invalidi.
Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Samo Hribar Milič pravi, da je za pomanjkanje interesa med delodajalci kriva rigidna delovna zakonodaja. »Mi bi po vzoru dobrih praks iz tujine prav radi na enem delovnem mestu imeli zaposleni dve osebi, vendar pa se to pri nas ne izplača. Ker bi morali obema plačati malico in prevoz na delo, bi bila za delodajalca dva zaposlena na enem delovnem mestu po naših izračunih dražja za 16 odstotkov.« Po njegovem mnenju bodo delne zaposlitve nezanimive, vse dokler bomo imeli v Sloveniji plačana odmor med delom in prevoz.
Tudi v podjetjih, ki smo jih poklicali, nad delnimi zaposlitvami niso navdušeni. V Petrolu in NLB, kjer so za krajši čas zaposleni le invalidi in tisti, ki uveljavljajo starševsko varstvo, na primer pravijo, da je ključna slabost takšnega dela v težavah pri organizaciji dela.
... ne med delavci
Raziskava Vzroki in obseg pojava zaposlenih revnih kaže, da delne zaposlitve niso zanimive tudi za delavce – razlog je predvsem prenizka plača. Statistika ob tem pravi, da so zaposleni za krajši čas bistveno bolj izpostavljeni tveganju revščine od zaposlenih za polni delovni čas. Pri slednjih je stopnja tveganja revščine za lani znašala 5,8, pri zaposlenih s krajšim delovnim časom pa kar 13,4 odstotka.
Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) se ob tem boji, da bi delodajalci dela za krajši čas dojeli kot novo priložnost za izkoriščanje delavcev. »Res je, da ta oblika dela v tujini zelo uveljavljena, vendar pa menim, da je pri nas realnost drugačna. Bojim se, da bi delodajalci delo s krajšim delovnim časom razumeli kot možnost, da bi za eno plačilo dobili dva človeka,« pravi Lukić. Po njegovem mnenju bi morala uveljavitev takšnih del sloneti na veliki transparentnost trga, kakovostnem socialnem dialogu in učinkovitem inšpekcijskem nadzoru.
Na ministrstvu za delo ocenjujejo, da je v Sloveniji ta oblika dela manj razširjena kot v drugih državah EU predvsem zato, ker imamo pri nas zelo visok delež polno zaposlenih žensk; ženske namreč v drugih državah predstavljajo večino zaposlitev za krajši delovni čas. Na Nizozemskem denimo dela na tak način kar 70 odstotkov žensk, pri nas pa le 12 odstotkov. Ob ključnem razlogu, ki se seveda skriva v plačilu, je treba po njihovem iskati razlog v urejeni mreži varstva otrok pa tudi sobivanju v večgeneracijskih družinah.
»Ni tradicije, ni iznajdljivosti«
Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete meni, da se pri nas vse preveč zanašamo na tradicionalni model in da premalo razmišljamo o novih možnostih. »Namesto da se obešamo le na en vir dohodka, bi jih lahko imeli več, podjetja pa bi s takšno fleksibilnostjo le pridobila. Žal pa očitno pri nas ni te tradicije, kulture življenja in iznajdljivosti, ki je tako značilna za skandinavske države,« ugotavlja Kovač, ki pogreša tudi večjo aktivnost države.
Aktivna politika zaposlovanja je delne zaposlitve po vzoru številnih drugih držav spodbujala le ob začetku gospodarske krize, ko smo tudi pri nas uvedli ukrepe za spodbujanje krajšega delovnega časa z državnimi subvencijami. Ti ukrepi, ki so po oceni Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) tudi nekoliko ustavili rast brezposelnosti, so zaradi varčevanja prenehali veljati konec leta 2010.
Kako se je končal poskus spodbujanja mentorskih shem in delitve delovnih mest, pa smo povedali že na začetku članka.