Zmrzljiv sobotni večer je pretekli konec tedna izpraznil mariborske ulice, a vsaj na Židovskem trgu je odsevala prijetna toplina ognja in dobre družbe ter privabila nekaj deset mladih, ki so se stiskali ob ognju in ogrevali svoje telo ter glasilke. Kar na slamnati bali sta sedeli dekleti in ob čebljanju pripravljali kostanj za peko, drugi pa so ju spraševali, ali imata še kakšno rezilo, da bi jima pomagali. Na sredini med stoli je ležal pripravljen kup volne za obdelavo, na rdečerumeno osvetljenem drevesu pa so visele zanimivo oblikovane starinske ploščice. Prvo javno posedkanje se je tako lahko začelo, znak za začetek pa je dal prijetni napev znane slovenske ljudske pesmi.
Najiskrenejša oblika izmenjave
»Izvirno posedkanje je sedjanka, star bolgarski izraz za običaj, ritual, ki se je izvajal po vaseh. Na njej so se ljudje zbirali, družili in ob tem opravljali ročna dela, kot so ličkanje, klekljanje, predenje, šivanje. Ob delu se je pelo, plesalo in pripovedovalo osebne zgodbe, spogledovalo, jedlo in pilo. Gre za najiskrenejšo obliko komunikacije in izmenjave, ki nam je bila vzeta in h kateri se vračamo v obliki interaktivne uprizoritve, ki bo nastajala na mestu samem,« se je razgovorila organizatorica Zvezdana Novaković, ki je zadnji dve leti preživela v Bolgariji kot podiplomska študentka na Akademiji za glasbo, ples in vizualno umetnost v Plovdivu.
»Izraz se v Bolgariji vedno znova pojavlja v pesmih ali zgodbah starejših ljudi. Na sedjanki so nastale glavne pesmi, zgodbe, zgodovina, partnerske zveze. Pri nas je to znano kot ličkanje, zbiranje pod lipo, skratka običaji, ob katerih so se ljudje ob delu družili. Nekoč je bila to glavna točka srečevanja,« je nadaljevala Novakovićeva. Sama je poslovenila izraz v posedkanje, ki ga je zastavila kot kreativno druženje skozi tradicijo, a na sodoben način. »Odvzeto mi je bilo, da bi iz prve roke slišala ljudsko pesem. Vedno sem jo slišala ali izvajala predelano v zborovskih aranžmajih. Zato sem dobila idejo, da bi združila ljudi, ki se še ukvarjajo z njo. Takšne, ki so zrasli s tradicijo, imeli strice in babice, ki so jim zapeli ali pa z njimi izvajali stare običaje,« je pojasnila zametke projekta.
Z ekipo so najprej doma v hišah pripravili dve posedkanji. Prvič so luščili fižol pri prijateljih Primožu in Petri v Horjulu ter peli v starem narečju, nazadnje pa so lupili in ribali repo v Stranski vasi pri Ani in Samu ter jima v enem večeru pripravili celotno ozimnico repe. »Prvi dve srečanji sta bili namenjeni tudi temu, da se sinhroniziramo v petju in se spoznamo. Lepo sta se razvili, zato smo se odločili, da naslednje prestavimo na trg, v javni prostor,« je pojasnila Zala Peršin, idejna vodja večera na Židovskem trgu, ki je pripravila tradicionalni način česanja volne. »To je oprana surova volna. Treba jo je očistiti vejic in drugih delcev ter jo razčesati. Učili se bomo tudi, kako se sprede nit,« je nadaljevala Peršinova in pokazala na ploščice na drevesu: »To so tkalske ploščice. Na zelo preprost način lahko povežejo več ljudi hkrati, saj se dvigajo in spuščajo, vmes pa se pošilja 'svotek'.« Ta volneni običaj je bil tudi pri nas v vseh regijah prisoten še pred 50 leti, zdaj pa volno večinoma zakopljejo ali zažgejo.
Družno presti nit tradicije
Med zanimivim pogovorom je zbrana druščina že začela ogrevati glasilke in zapela prijetno melodijo. Petju se je pridružila tudi sogovornica, zanjo pa zlagoma še večina. Po uvodnem taktu se je skupinica odpravila na sprevod po mestu. Z ljudsko pesmijo in za dodatno motivacijo še z merico pečenega kostanja je v svojo družbo vabila mimoidoče in redke pogumne, ki so v jesenskem hladu posedali na pijači. Tudi najživahnejše točke v mestu so bolj ali manj samevale, kar je presenetilo litovskega študenta Lucasa, ki je za posedkanje slišal na socialnih omrežjih in se iz Ljubljane podal v štajersko prestolnico zaradi zanimanja za ljudsko izročilo. »Zelo je zanimivo slišati, kako zvenijo vaše ljudske pesmi, saj so večinoma zelo drugačne,« je povedal, kmalu po tem pa prisluhnil melodiji, ki se mu je zazdela znana, in se nasmehnil: »Nekatere pa so skoraj enake.« Hvaležen je bil za prijetno druženje ob slovenskih običajih, pijači in jedači. »Kako dišijo, pa še ob ognju se lahko pogrejemo,« je bil vesel, da se je spoznal še z eno tradicijo tukajšnjih prostorov, skupinsko peko kostanja. V Litvi namreč užitnega kostanja ne poznajo, pa tudi mošt je bolj kot ne redkost, je dodal.
Posedkanje je potekalo v okviru dvoletnega projekta Inkubator Moment, namenjenega mladim ustvarjalcem večinoma iz uprizoritvenih vod. »Drug od drugega se učijo. Skozi sklop za javnost odprtih delavnic počasi nastaja laboratorij, ki se bo končal v končnih predstavah,« je pojasnil Zoran Petrovič, vodja Inkubatorja. Posedkanje so vključili v prvi vrsti zaradi socialnega in etnografskega dejavnika. »Zelo zanimivo se nam zdi povezovati uprizoritev z etnografskim izročilom. Prihodnje leto bo tudi predstava, ki bo združila tradicijo, ženskost in druženje,« je razložil. Če je priprava volne prišla vsekakor ob pravem času, ko si je treba pripraviti topla oblačila, pa preja niti nosi tudi simboličen pomen. »Da se vsi skupaj povežemo v eno nit in si predamo tradicijo. Sodobna generacija je zrasla v nekem drugem svetu, ampak to ne pomeni, da si ne želi prevzemati tradicije,« je razložila Novakovićeva. »Kofetkanje« in druženje ob pivu zanjo nista prava alternativa. »Na pivo ali kavo lahko greš tudi sam, po navadi pa v zaprti družbi. Pri posedkanju pa smo skupaj vsi, si prisluhnemo, zapojemo, delamo.« Želi si, da bi se nadaljevalo, in že ima ideje za nadaljnje večere, ki bodo tudi tematsko obarvani.
