Prvi del stavka, kjer Ernest Sečen govori o Natlačnovih zaslugah za predvojni razvoj Dravske banovine, je napisan v tako relativni obliki, da mu ni moč oporekati. Seveda pa je znatno drugače z njegovo razlago Natlačnove medvojne dejavnosti. Zapis pisca, da naj bi se v času okupacije Natlačen »razočaran umaknil iz politike«, je takšne vrste, da mu ni moč pritrditi. Pri tem skuša podpreti svoje stališče z razlago, da se s takšnim mnenjem »strinjajo vsi zgodovinarji«. Menim, da pravzaprav lahko trdimo ravno nasprotno, da takšnega stališča v sodobni znanstveni literaturi ni moč zaslediti, ne glede na dejansko zelo razlikujoče se interpretacije Natlačnovega medvojnega delovanja. Njegova vloga kot predsednika narodnega sveta v usodnih aprilskih dneh leta 1941 in nadaljnje delovanje v prvih mesecih okupacije, kjer je imela posebno simbolno mesto Natlačnova prisotnost v posvetovalnem telesu italijanskih okupacijskih oblasti konzulti, z vsemi pripadajočimi, ne ravno pozitivnimi posledicami, pač ne more potrditi mnenja pisca o njegovem umiku iz politike.

Kasneje je Natlačen, ker je bil ogrožen njegov vodilni položaj v katoliški stranki, sicer bil prisiljen izstopiti iz konzulte in se je dejansko res umaknil v ozadje, kar pa seveda še zdaleč ni pomenilo njegovega umika iz politike. Izkušnja s konzulto, ko se je z zavestnim javnim izpostavljanjem kot podpornik ukrepov okupacijskih oblasti v očeh mnogih Slovencev močno diskreditiral, je namreč Natlačna do te mere izučila, da je poslej deloval bolj previdno in se osebno javno ni več izpostavljal. Ni pa se odpovedal svojemu zakulisnem delovanju, sprva predvsem, da si je ubranil vodilni položaj v stranki pred tekmeci, kasneje pa vse bolj tudi proti odporniškemu gibanju pod vodstvom komunistov, za katerega je bil skupaj s svojimi privrženci že zelo zgodaj prepričan, da predstavlja, kljub okupaciji in etnocidni politiki zavojevalcev, njihovega glavnega sovražnika, s katerim ne le, da ne gre sodelovati, temveč mu tudi niso bili pripravljeni priznati najbolj elementarne pravice v razmerah narodne eksistencialne ogroženosti, to je legitimnosti upora »proti narodnemu sovražniku«. Nekako v okviru teh izhodišč je potekalo Natlačnovo medvojno politično delovanje, ki je po odločitvi za oboroženo kolaboracijo z italijanskimi okupatorji privedlo tudi do tragičnega bratomornega spopada konec poletja 1942. Glede razlogov za takšen razvoj se v zgodovinopisju sicer še krešejo mnenja, a vsekakor je nedvomno jasno, da je bil pri tem (in to zelo dejavno) udeležen tudi Natlačen.

Poleg tega lahko oznako Natlačnove politike v prvih mesecih okupacije »kot tipičnega meščanskega politika stare šole, ki Slovencem ni želel škodovati, ampak se je zgolj oportunistično prilagodil nastalim razmeram«, umestimo zgolj v kategorijo zavajajočih trditev, ki imajo predvsem namen prikriti temeljne vzroke njegovega tedanjega, za dolgoročne slovenske interese škodljivega ravnanja. Kot je iz knjige pisca teh vrstic Čas odločitev – Katoliški tabor in začetek okupacije (Mladinska knjiga, Ljubljana 2011) pa tudi zbornika Marko Natlačen (1886–1942): v zgodovinskem dogajanju (ur. Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2012) povsem nedvoumno razvidno, so bili temeljni razlogi za Natlačnovo (oziroma nasploh celotne Slovenske ljudske stranke) prizadevanje, ki je šlo v smeri zagotovitve čim ugodnejšega položaja Slovencev v okviru nacističnega novega reda (neuslišana želja je bila ustanovitev slovenske države pod protektoratom sil osi – enako kot Tisova Slovaška in Pavelićeva NDH!), pogojeni s pričakovanjem, da bodo sile osi zmagovito krojile dolgoročno usodo tega ozemlja, kjer ni bilo več prostora za Jugoslavijo, ki jo je Hitler proglasil za »umetno versajsko tvorbo«. Tako lahko zapišemo, da temeljni motiv za ravnanje vodstva SLS nikakor ni bil nekakšen oportunizem, temveč napačno predvidevanje razpleta svetovnega spopada, kjer so pač računali z zmago sil osi v vojni. Na tej predpostavki je bila namreč zgrajena celotna strategija SLS ob začetku okupacije, ki pa se je izkazala v vseh pogledih za popolno zablodo in polomijo, česar so se sčasoma zavedli tudi njeni pobudniki. Zato so kasneje tudi hiteli opravičevati svoje ravnanje ob začetkih okupacije (najbolj značilen primer je Natlačnovo poročilo v London!) ravno s podobnimi »razlagami«, kot so se zapisale Sečnu. Seveda se je s takšno dolgoročno zgrešeno usmeritvijo, ki je bila nasprotna čutenju večine prebivalstva ter prizadevanjem tako jugoslovanske begunske vlade kot tudi njenih britanskih pokroviteljev, Natlačen do te mere diskreditiral, da ga ti niso več obravnavali kot verodostojnega politika. To se je najbolj izrazito pokazalo ravno po atentatu nanj, ko predstavniki SLS v emigraciji, na veliko ogorčenje dela njenega vodstva v domovini, niso mogli v zavezniških medijih objaviti ničesar, kar bi Natlačnovo podobo kazalo v pozitivni luči.

Ob dejstvu, da se Natlačen ob okupaciji vsekakor ni »razočaran umaknil iz politike«, kot trdi novinar v omenjenem prispevku in pripiše, da je »s tega vidika težko najti utemeljen razlog za njegovo likvidacijo«, lahko zgolj sklenemo z ugotovitvijo, da takšna razlaga ni ravno primerno izhodišče za (morebitno) razčlenitev vzrokov za dejanje, kateremu je bila posvečena rubrika »Zgodovinska fronta«.

DR. BOJAN GODEŠA, Ljubljana