»Želim si, da bi na koncu zmagal šport in športni duh. Takšne in drugačne prednosti imamo vsi. Sam imam za seboj 50 let volonterskega dela v športu, veliko od tega funkcionarskega, saj sem dvanajst let vodil občinsko zvezo v Slovenj Gradcu, dvajset let sem predsednik judo zveze, dvanajst let pa delujem v olimpijskem komiteju, kjer sem podpredsednik. Ampak po duši sem športnik. Bil sem drugi na prvenstvu Slovenije v judu, kjer me je v finalu premagal najboljši trener vseh časov Marjan Fabjan, kar si štejem v veliko čast. Bil sem devet let selektor jugoslovanske reprezentance v judu in vseh reprezentanc v slovenskem prostoru,« našteje Gabrovec.

Bliža se volilni 16. december. Se nervoza krepi?

Niti ne. Kar zadeva moje kandidature, aktivnosti potekajo po načrtu. Veliko sem v stiku z lokalnimi zvezami, v katerih je ogromno rezerve. V preteklosti je bilo v povezavi z njimi sicer veliko narejenega, navsezadnje smo imeli regijske pisarne, ki pa po vsebini niso izpolnile pričakovanj. Bržčas zato, ker smo malce preveč pozornosti posvečali vrhunskemu športu, kar se je sicer odrazilo v odličnih rezultatih v vseh športnih panogah, pešala pa je skrb za množičnost in lokalno raven. Dejstvo je, da šport nastaja v klubih in društvih ter da so največji sponzorji slovenskega športa še vedno starši. Zato je ena mojih največjih prioritet v lokalnem okolju doseči precej boljšo povezanost, kot je bila doslej.

Vertikalna povezanost med olimpijskim komitejem in nacionalnimi zvezami se ne sme odražati zgolj v kontekstu velikih tekmovanj, kot so olimpijske in sredozemske igre. Prisotna mora biti ves čas. Urediti jo moramo sistemsko. Zato smo ustanovili strokovni olimpijski center, ki ne bo dejaven le dve leti pred olimpijskimi igrami, temveč bo finančno aktiven tudi v času, ko športniki najbolj potrebujejo sredstva. Prizadeval si bom tudi za ureditev sistema na področju štipendiranj. Zaenkrat lahko dodatek prejmejo zgolj predstavniki olimpijskih športov, ki izhajajo iz 34 panog od 71. Neolimpijski športi so bili deležni ne zadostne pozornosti, ampak se morajo tudi ti razvijati.

Kakšen pa je vaš pogled na vrhunski šport?

Moj moto se glasi, da bo moj mandat posvečen skrbi za športnika. Sem zagovornik športnikovih pravic in s svojo ekipo, na katero sem zelo ponosen, bom naredil vse, da bodo imeli športniki ustrezne pogoje za uspeh na najvišji ravni.

Lahko konkretneje naštejete najožje sodelavce?

Zelo sem ponosen, da me podpira najboljši slovenski živeči športnik vseh časov Miro Cerar, ki mu ob tej priložnosti tudi javno voščim za rojstni dan (včeraj je olimpionik praznoval tri četrtstoletja življenja, op. p.). Moja najožja sodelavca sta tudi Iztok Čop, najuspešnejši olimpijec slovenske samostojnosti, in Petra Majdič, ki zaradi obveznosti ne želi biti članica najožjega tima, želi pa biti prisotna v odboru za vrhunski šport. Verjamem, da smo lahko pri pridobivanju sredstev s strokovnim in usposobljenim kadrom še uspešnejši. Trenutno olimpijski komite pridobi 57 odstotkov lastnih sredstev, 43 pa javnih, kamor štejem denar pristojnega ministrstva, športne fundacije, Mednarodnega olimpijskega komiteja ter evropskih strukturnih skladov. Želim si, da bi bil ta odstotek bolj v prid lastnemu trženju.

Na katera imena pa slišijo vaši podporniki in lobisti v najožjem timu?

Prvo ime je Janez Sodržnik, ki je predsednik Športne zveze Ljubljana, glede na rezultate najuspešnejše lokalne zveze. Preko lokalcev imam povezave po vsej Sloveniji. Branko Žnidarič je trenutno podpredsednik odbora športa na lokalni ravni. Tomo Tiringer mi pomaga na spodnji slovenski mreži, na koroško-celjskem koncu pa Miran Kos, ki je hkrati tudi predsednik Plavalne zveze Slovenije. V sestavi moram izpostaviti tudi predsednike največjih slovenskih športnih zvez. Na prvem mestu naj omenim nogometnega predsednika Aleksandra Čeferina, pa odbojkarskega Metoda Ropreta, Marka Erjavca iz košarkarske zveze, Ivana Levaka iz gimnastične zveze, Aljošo Tomaža iz jadralske zveze ter Tjašo Andre Prosenc iz drsalne zveze. Bazične športe imamo zajete skupaj s kraljico, Gregorjem Benčino kot predsednikom atletske zveze. Podrobnejšega programa v javnosti še ne bi razkrival.

V javnosti se vas drži etiketa, da bi vodili OKS podobno kot Janez Kocijančič. Kaj porečete?

Morda sem sedanjemu predsedniku podoben po videzu, saj imava oba plešo. Kocijančiču nisem podoben po akademski izobrazbi. Nikoli se nisem sramoval, da sem bil do leta 1986 član komunistične partije ter da sem bil šest let v stranki Janeza Janše. V vseh okoljih sem pustil razpoznaven pečat. Ne vidim razloga, da bi porušil stvari, ki so se do sedaj delale dobro. Hkrati si želim še boljšega sodelovanja z drugimi delovnimi telesi, ki bodo izvoljena na nov način, kar je navsezadnje tudi moja zasluga. Verjamem, da bi v Olimpijski komite Slovenije vnesel razpoznavne novosti.

Z vašim imenom je povezan kakšen očitek, da obvladate le materni jezik.

To ne drži povsem. Menim, da materni jezik obvladam dokaj dobro. Pogovorno obvladam ruski jezik, kar je posledica dejstva, da je moj sin štiri leta študiral v Ukrajini, poleg tega pa sem se nekoč poslovno veliko gibal v državah nekdanje Sovjetske zveze. Pogovorno obvladam tudi angleško. A ne tako dobro, da bi lahko na kakšnem kongresu v tujini predstavljal zadeve tako, kot se spodobi.

Se vaše znanje angleškega jezika bolj nagiba k evropski komisarki Violeti Bulc ali nekdanji premierki Alenki Bratušek?

Za Violeto Bulc lahko rečem, da je kolegica, ki je deset let živela v Silicijevi dolini, tako da že zato obvlada angleški jezik. Tudi primerjava z Bratuškovo se mi ne zdi prava. Lahko rečem, da se intenzivno trudim, da se moja ruska angleščina, kot ji pravijo nekateri, izboljša. Verjamem, da bom uspešen. Naj še dodam, da olimpijski komite najbolj potrebuje predsednika doma. Poleg tega nisem človek, ki bi zunaj slovenskih meja potreboval spomenik.

Pred dvema tednoma ste izjavili, da na volilni skupščini pričakujete gladko zmago. Ste še naprej tako optimistični?

Še vedno sem istega mnenja. Optimizem mi vlivajo dosedanji pogovori in razgovori. Večina nasprotnikov je zaznala, da je moja dosedanja prehojena pot pravilna, da je bilo na njej vloženega veliko truda. Vsi pa seveda ne. Še naprej se mislim zavzemati za šport in se bom v naslednjih mesecih karseda trudil, da napoved iz tega tedna, da bo slovenski šport iz javnih sredstev prejel milijon evrov manj, ne bo uresničena. Naredil bom vse za pogovor s snovalci rebalansa proračuna, saj bi bil v nasprotnem primeru to slab signal tako za športne zveze kot šport na lokalni ravni.

Kakšen epilog je imela zgodba s Franjom Bobincem, za katerega ste dejali, da vas bo v roku treh tednov obvestil v zvezi s svojo kandidaturo za mesto predsednika OKS?

Pred časom sva se res dobila, se pogovarjala, nisva pa se pogovorila. On je bil na vrsti, da mi sporoči svojo odločitev. Ta del je izostal. Moja informacija je takšna, da bo Bobinac združil moči s kandidatom Zoranom Jankovićem. Po vsem tem očitno ni čutil potrebe, da mi sporoči svojo odločitev.

Če so torej vaše informacije pravilne, vas čaka močan protikandidat. Pričakujete športni boj?

Pričakujem, da bodo v novonastali situaciji predvolilna soočenja korektna, da ne bo udarcev pod pasom. Da bo vsak vodil svojo kampanjo tako, kot si je zamislil, ne pa zaradi pomanjkanja časa vlekel nešportne poteze. Ne bojim se poraza pred nekom, ki se več pojavlja v javnosti. V preteklih letih in mesecih sem namreč naredil ogromno, da ne bom premagan.