Ljubljana je brez dvoma blago problematična za te zadeve, pri čemer niti ni nujno, da je raznim športnikom dejansko ljubo, da jih ljudje na cesti nagovarjajo. Sploh slavnim. Kylie Minogue je bila nad mestom oni dan navdušena prav zato, ker se je lahko brez težav sprehajala. In ko je pred leti Paul McCartney posedel v kavarni Pločnik, mu takisto nihče od meščanov ni prišel stisnit roke. Svoje čase je bilo, vsaj kar zadeva hokej, vendarle drugače. Tisti prvi ameriško-kanadski profesionalci so se v Atriju redno družili z navijači, to tradicijo sta vključujoč nekaj pretepaških incidentov na vratih klubov nadaljevala tudi Mike Posma in Todd Elik. Druženje z navijači je zagotovo dvorezen meč. Ljudje si hitro privoščijo preveč. Sploh po nekaj pijačah, ko osnovna fascinacija izgine in začnejo na do nedavna oddaljeno nedosegljivega ljubljenca gledati kot na nekaj, kar so uspešno prežvečili in lahko samo še izpljunejo. Pa vendar je dobro odmerjen kompliment v pravem trenutku lahko človeku zgolj dobrodošel in ugoden.

In kar se tega tiče, je bil nepozaben Đanđo, Sarajevčan, ki je po enoletnem bivanju v Ljubljani končal v Newcastlu. Bil je vroč poleten dan pred nekaj leti, ko je solo pridrajsal po ulici. Za dan, dva se je vrnil povohljat Ljubljano in je naletel na podpisnika teh vrstic v tradicionalnem zavetišču, kjer pa je nekaj miz stran sedela tudi Merlene Ottey. Ni je prepoznal, a ko je izvedel, da je to ona, se ni mogel zadržati. Vstal je, navijaško razširil roke in vzkliknil: »Merlene! Great respect.« Nič več. Samo to. Nasmehnila se je in rekla hvala. Bilo ji je prijetno.