Nekaj podobnega se sedaj godi tudi pri nas. Na tisti oktobrski dan v prvem letu Cerarjeve vlade, ki je – nadvse pomenljivo – obletnica smrti mojstra grozljivih pripovedi (pa tudi presunljivo lepe pesmi o Annabel Lee) Edgarja Allana Poeja, se je po Ljubljani kot blisk razširila strašljiva vest, da so Franciju Demšarju na mestu direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) šteti dnevi! Mračne sile so si torej drznile udariti po odločujočem faktorju v naši državi. Nič ni več tako, kot je bilo v dneh, ko je članica upravnega odbora ARRS Alenka Bratušek začela nekaj komplicirati, pa ji je na tej funkciji nemudoma potekel rok trajanja... Energična političarka je bila potem dokončno – vzorno elegantno in zajamčeno učinkovito – oddaljena od raziskovalne sfere. Za to so poskrbele demonstracije, katerih hrum je potihnil šele z njeno izvolitvijo za premierko. Sedma sila tedaj Francija Demšarja sicer ni dokumentirala na ulicah in trgih, je pa zato na fotografijah iz tiste prelomne dobe v samem epicentru protestov – kar v prvi vrsti, takoj za voditeljsko izpostavljenim Darkom Štrajnom – ovekovečen član Znanstvenega sveta ARRS Radivoj Riha. Demonstrativna avantgarda (v slikovitem slovarju enega od kardinalov svete rimske Cerkve: generalštab) je kmalu triumfirala.

Mnogi protestniki, ki jih je Alenka Bratušek očarala s formulo o potrebi po času namesto denarju, sedaj, po žaloigri v Bruslju – kjer združujejo interesi in ne simpatije, se pač ravnajo po geslu Franza Josefa Straußa: »Govorimo, kar mislimo; naredimo, kar rečemo!« – preprosto nočejo nič več vedeti o njej. Zato je naravnost nujno, da se pri njenem dvigu poudari vloga vzgonske intelektualne energije, ki je povezana z odločujočimi faktorji velepolitične ARRS. Za vse neustrašno ambiciozna gospa ni ne zaslužna ne kriva sama! Ne gre spregledovati, da se je na usodno popotovanje do evropskih zvezd, ki se je sklenilo z mučno nevirtuozno aplikacijo iteracijske retorike, podala iz upravnega odbora ARRS, kjer bi lahko, ozarjena z vero in zaupanjem v Demšarjev »dream team« ter s primerno izraženo simpatijo do njegovih »all stars«, slovela še danes. Za državo, iz katere prihaja in ki je v takšnem stanju, da bi bilo njeno zastavo primerno permanentno spustiti na pol droga – s tem bi tudi dosegli toliko želeno občo prepoznavnost – en polom več ali manj ne šteje, posameznika pa lahko stre. Le če je človek iz takšne snovi kot Zolajev Saccard (v romanu Denar), mu debakli ne morejo do živega.

A vrnimo se k Franciju Demšarju, ki naj bi ga kljub trajnim zaslugam za širjenje golfa v slovenski raziskovalni srenji – po traviščih so se za njim zapodili vsi, ki so v njej hoteli (p)ostati »top brass« oziroma »top bananas« – doletel srd sil na osi zlobe. Njihove zadrtosti ni omečilo niti sistiranje zakonov termodinamike na ARRS. Slednja je namreč letos že objavila razpis za projekte v zvezi s trajnostnim razvojem. Gotovo ima Franci Demšar pri tem nadnobelovskem dosežku levji delež. Če obstaja razvoj, katerega bistvena lastnost je trajnost, potem je na dlani, da bomo mogli izdelati perpetuum mobile. Na odru sveta bo entropijo zamenjala sintropija. Medtem ko si drugod razbijajo glave z vzdržnim razvojem, smo pri nas že napravili odločen korak k zarjam, ki še niso svetile človeški eksistenci. A pozor: v okolju onstran termodinamične »zakonodaje« postaja nevarnost umetne inteligence zares takšna in tolikšna, kot svarita Stephen W. Hawking in Elon R. Musk. Ni več moč le definirati algoritma uničenja človeka in vesolja, marveč se da tudi že izdelati sredstva za tak podvig. Elementi, ki zdaj žagajo Francija Demšarja (v žargonu Georga W. Busha: sovražniki 21. stoletja), tega ne upoštevajo. V njegovem primeru ne gre za lokalno pomembno fizikalno zvezdo stalnico Topičevega razreda, temveč za globalno kapaciteto. Hawkingova in Muskova opozorila postajajo v Demšarjevem horizontu dramatično realistična.

Naš svet se kruši, lahko pa se v doglednem času tudi dobesedno zruši. Padec direktorja ARRS ni nič drugega kot napoved sodnega dne. Res je, da bodo scenaristi tega podviga prej ali slej prisiljeni bridko obžalovati svoje rovarjenje, a tedaj bo bržčas že prepozno. Vodstveni model adoptivnih cesarjev, ki je antični Rim pripeljal do vrhunca, v modificirani obliki pa kaže svojo uporabnost in učinkovitost tudi na Kitajskem (oblastniki, ki so na čelu eno desetletje, izberejo naslednike za naslednjo dekado), kje lahko ustreza, ARRS pa brez permanentnega direktorovanja Francija Demšarja ne more. In tudi če pade, se bo vrnil. Triumfalneje kot general MacArthur na Filipine. Ob tem ni mogoče ne citirati legendarnega Marjana Fortina: »To je sedaj že jasno.« Temu dodajam samozavestni montesquieujevski »I said«.