Problem sporazumevanja temelji na protislovju med na eni strani množico jezikov in na drugi nujnostjo enakopravnega sporazumevanja. V današnjih domačih in mednarodnih družbenih razmerah, ko moramo skupaj poiskati pot iz brezobzirnega kapitalističnega sistema, je enakopravno sporazumevanje še toliko bolj nujno. Angleščina kot trenutno prevladujoči jezik v sporazumevanju je, kot vsi nacionalni jeziki doslej, le sredstvo globalnega podrejanja in izkoriščanja. Potrošniške ovce moramo znati angleščino vsaj do te mere, da bomo razumeli reklamna sporočila in čim več trošili v korist kapitalistov. Kulturna in jezikovna kolonizacija je pri tem nepomembna postranska (kolateralna) škoda!
V Organizaciji združenih narodov, v Evropski skupnosti, še tembolj pa v Sloveniji je pri obravnavi enakopravnega sporazumevanja zaznati očitno nesposobnost, lenobo, zavajanje in koristoljubje ozkih privilegiranih skupin. Slovenija je na tem področju, kot na mnogih drugih, bliže Butalam kot pa samostojni in neodvisni državi. Eden redkih dokumentov, Nacionalni program jezikovne politike RS, je kos papirja, ki se valja po predalih. V Evropi privilegirani birokrati z vsemi prevajalskimi službami nakladajo o multikulturnosti in nujnem učenju tujih jezikov. Vsi skupaj pa tako podpirajo diskriminacijo, kolonializem in med mladimi oblikujejo hlapce, papagaje in janičarje.
Mimogrede nekaj dejstev: za aktivno znanje tujega jezika je potrebnih okoli dva tisoč ur učenja – toliko kot za izučitev poklica v poklicni šoli; pri nas od vrtca do univerze širimo obvezno angleščino – preko dvajset tisoč Slovencev pa si v Avstriji in Italiji rešuje preživetje ob zahtevanem znanju nemščine oziroma italijanščine; države z angleščino, kot so Anglija, Amerika, Avstralija, občasno povedo, da zaradi prevlade angleščine zaslužijo nekaj sto milijard evrov na leto; v Evropski skupnosti kandidate iz Slovenije ocenjujejo po znanju angleščine in šele potem po strokovnih in osebnih sposobnostih itd.
Ena redkih mednarodnih organizacij, ki je vsaj delno obravnavala problem enakopravnega sporazumevanja, je UNESCO. Njihova generalna konferenca je tako leta 1954 v Montevideu in leta 1985 v Sofiji sprejela resoluciji, ki pa si ju države ne upajo uresničiti. Problem množice jezikov in enakopravnega sporazumevanja je seveda izjemno zahteven in sega od individualnih človekovih jezikovnih pravic do motivov mladih ljudi za odhod v borbo za islamsko državo.
Mogoče bo torej tudi ta slikovni prikaz jezikov v Dnevniku prispeval k spoznanju, da si enakopravno medčloveško in mednarodno sporazumevanje zaslužita več naše pozornosti in sodelovanja.
JANEZ ZADRAVEC, Ljubljana