Šele zaradi vztrajanja evropskega parlamenta, da smo bili konec maja priča poglobitvi evropske demokracije, so se nekatere vplivne države članice z zadržki do Junckerja iz njegove lastne politične skupine vdale imenovanju nekdanjega luksemburškega premierja na mesto predsednika komisije. Na njegovem gradbišču je začela nastajati nova podoba evropske komisije. Ta naj bi bila z novo strukturo delovanja pripravljena evropski voz povleči na nova pota gospodarske rasti. S hitrim imenovanjem komisarskih kandidatov so mu članice začele ponujati želena imena političnih težkokategornikov. Vnesti jih je moral v zapleteno kadrovsko kombinatoriko iskanja primerne politične sestave nove komisije in njene spolne uravnoteženosti. V tem političnem laboratoriju, kjer je poskušal ustreči vsem, a hkrati unovčiti tudi lastno navidezno večjo demokratično legitimnost in z njo komisiji na račun držav članic odščipniti del politične moči, se Slovenija ni najbolje znašla. Soočena je bila z evropsko realpolitiko. Za godljo z izbiro slovenskega komisarskega kandidata je zaradi svoje aritmetike prav tako kriv on – Jean-Claude Juncker. Nekdanji premierki Bratuškovi je očitno vzbudil lažne upe, da ji bo po nominaciji uspelo kar preprosto spolzeti skozi kolesje parlamenta.

A ji ni uspelo iz več razlogov. Polovično je opravila domačo nalogo o dodeljenem resorju in povsem napačno ocenila evropska politična razmerja. Na zaslišanje je prišla s težkim nahrbtnikom zaradi krepko zapletenih postopkov imenovanja in v Evropo izvožene notranjepolitične (povolilne) godlje. Naletela je na čeri evropskega parlamenta, ki se je hotel tako kot v minulih letih z vsaj enim komisarskim skalpom po robu postaviti »svojemu« bodočemu predsedniku komisije. Bratuškova je bila najlažji plen. Violeta Bulc se je na zaslišanje v rekordno kratkem času resda pripravila bolje in pred poslanci, ki so si lizali rane izgubljene (ideološke) olike med zaslišanjem Bratuškove, nastopila s povsem drugačnim slogom. Z minimalno kadrovsko rošado priljubljenega in strokovno podkovanega socialista Maroša Šefčoviča in liberalke Bulčeve je Junckerju uspelo doseči več stvari. Ohranil je politično strukturo svoje komisije in se izognil korenitemu zamiku pri njenem potrjevanju zaradi morebitnih obsežnejših kadrovskih premikov. Slovenska komisarska odisejada lahko v učbenikih obstaja kot poglavje o tem, kaj se zgodi, če država nima izdelane evropske strategije.