Dobrih 40 let aktivnega delovanja Lojzeta Logarja je težko strniti v izbranih mislih. Njegova bogata razstavna biografija je zajela vsa domača kulturna središča in večino zahodne Evrope, kjer je zlasti njegov barviti grafični jezik požel tudi visoka mednarodna priznanja: ni bilo mednarodne grafične razstave, kjer bi lahko pogrešali njegovo ime.
In vendar se lahko skozi čas, ki ga je znal intenzivno, a na zelo samosvoj način izživeti, spomnimo na nekatere izbrane dogodke. Leta 1968 oblikovana skupina mladih diplomantov z nazivom ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga je skupaj z Logarjem obogatila slovensko umetnost s posebnim odvodom novih smeri iz zahodne Evrope in ZDA: ob popartu, novem realizmu in narativni figuraliki se je iz slovenske tradicije razvila izvirna smer, ki se je na poseben način odzivala na potrošniško ideologijo in s tem na barvito industrijsko estetiko poparta, kot je to skupino ovrednotila sodobna kritika. Tudi tista mednarodna, katere predstavnica je obiskala tudi Logarja in ga prepustila upanju, da bo njegovo delo v letu 2015 uvrščeno na razstavo izbranega evropskega poparta v londonski galeriji Tate Modern. Leta 1973 je v Murski Soboti intenzivneje zaživela likovna in razstavna dejavnost tudi in prav z vrnitvijo najmlajšega Logarja iz Ljubljane: tako z oblikovanjem domače prekmurske umetniške skupine DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič) kot s prvim bienalom male plastike, ki je kmalu presegel domače razsežnosti in pričel vabiti tuje umetnike. Lojze Logar je tedaj kot kustos in tehnični sodelavec postal prvi bienalski spiritus movens.
So tedaj letnice 1968, 1973 in 2015 edini pomembni mejniki v umetnikovem času? Zagotovo jih je bilo še več: z njimi se bo še ukvarjala umetnostna zgodovina. Umetnik Lojze Logar pa se je za vedno vrnil v rojstne Radence.
Aleksander Bassin