Kaj to pomeni, so ob januarskem žledolomu spoznali številni lastniki stanovanjskih hiš, ki so več dni zmrzovali. V takem primeru nas lahko reši peč na drva ali pelete. Drugi zelo pomemben vidik lokalnih peči pa je dodatno ogrevanje. Zaradi visokih stroškov ogrevanja z kurilnim oljem in tudi utekočinjenim naftnim plinom so nekateri lastniki objektov že zamenjali vir ogrevanja same centralne peči. Druga možnost je uporaba lokalne peči, s katero lahko dodatno ogrevamo enega ali več prostorov, njene prednosti pa se najbolje pokažejo v prehodnem času in morda še bolj v največjem mrazu.
Ob razmišljanju o namestitvi lokalne peči bodite pozorni na dvoje: na kvaliteten dimnik in pravilen priklop ter neodvisen dotok svežega zraka. Sodobna stanovanja so zrakotesna in v takem stanovanju lahko lokalni kamin brez neodvisnega dotoka zraka pomeni veliko nevarnost zaradi pojava ogljikovega monoksida. Do njega lahko pride zaradi nepopolnega zgorevanja, ki ga povzroči premalo kisika v zraku, in tudi uhajanja v prostor, za kar pa je največkrat kriv podtlak v prostoru. Namestitev lokalne peči zato vedno prepustite strokovnjaku, da vam bo le za veselje in toploto.
Izdelava pečnic
Izdelava lokalnih peči se je v zadnjih letih spremenila, poleg lokalnih peči iz pečnic, pa so spet priljubljene tudi litoželezne peči. Ker se te hitro segrejejo in tudi hitro ohladijo, jih pogosto oblagajo s pečnicami, in najlepše lokalne peči so prav iz tega materiala. Zaradi številnih barvnih možnosti so izjemno lepe, ponujajo tisoč in eno možnost oblik, s pomočjo različnih sistemov pa lahko ogrevajo tudi več prostorov. Tokrat si bomo ogledali material, iz katerega so narejene. O tem smo se pogovarjali s tehnologom keramikom Zdravkom Bizjakom iz podjetja Peči keramika, Novo mesto.
Pečnice za lokalne peči, pa naj gre za kaminske ali krušne, so narejene enako. Za večje pečnice je treba masi dodati več šamota, da dosežemo večjo toplotno stabilnost pečnice in s tem tudi manjši skrček pri pečenju. Pečnice se po izdelavi pečejo v posebnih pečeh pri temperaturi 1050 stopinj Celzija , če uporabljamo belo glino, druge pa pri 900 do 100 stopinjah. V preteklosti se je v Sloveniji največ uporabljala rdeča glina, zaradi prednosti in odprtosti svetovnega trga, pa se vse več uporablja belo. To pa zato, ker pri višji temperaturi ostane dlje porozna, pa tudi zaradi estetskih zahtev, saj je belo glino lažje glazirati. Poroznost ne pomeni, da teče voda skoznjo, ampak da ni zbita oziroma 'sintrana', kot mora biti na primer glina za talne ploščice. Določena poroznost je za akumulacijo toplote potrebna. Če je namreč glina preveč zbita, se pečnica hitreje ohladi. Glaziranje poteka tako, da se pečnico speče v peči, se jo obreže in ohladi, glazira in ponovno peče pri temperaturi 1050 stopinj Celzija. Obstajajo sicer tudi postopki suhega glaziranja, a je končni rezultat enak. Rdeči glini pa ne smemo delati krivice – kakovost ogrevanja je namreč enaka, temeljna razlika je v možnosti širšega razpona glazur.
Izdelava pečnic pred desetletji
Zanimivo je, kako so v preteklosti žgali pečnice. Zdravko Bizjak pripoveduje, da so v njihovem podjetju Pionir kopali glino v opekarskem kopu v Zalogu, potem pa so v deponijo dali izmenoma plasti gline in plasti kremenčevega peska. To je potem stalo dan ali dva, čemur sta sledili fino mletje ter vakuumiranje gline v posebnem agregatu, ki je oblikoval kepe. Pesek je bil potreben zato, da je bilo moč nadzorovati sušenje in s tem uravnavati krčenje pečene pečnice. Sledilo je oblikovanje pečnic v formah in sušenje na zraku ter potem nad pečjo. Posušene pečnice so nato polili z minijevo glazuro rjave, zelene ali rumene barve in žgali v pečeh na drva pri temperaturi približno 900 stopinj Celzija. Tako so bile v preteklosti skoraj vse lokalne lončene in tudi krušne preči zelene ali rjave in občasno rumene. Prednost teh pečnic je bila nekoliko večja poroznost, da jih je lahko pečar ob skladanju peči sproti brusil. Minija za glazuro se že dolgo ne uporablja, sedanje glazure pa so že naprej pripravljene in že enkrat pečene v posebnih pečeh (fritane). Masa za glazuro se zlije v vodo in dobimo nekakšne kroglice, vse to pa se potem zmelje. Glazura je, preprosto povedano, barvano keramično steklo.
Notranjost peči
Oglejmo si še notranjost peči. Danes se ta zgradi z industrijsko izdelanim šamotom za vse obloge in kanale. Material za šamot je klasična zdrobljena glina, ki se ji doda zdrobljen šamotni odpadek in se jo peče pri temperaturi 1240 do 1280 stopinj Celzija. Ker je težka, ima veliko zmožnost akumuliranja toplote. Sodobne mase za lepljenje imajo sposobnost cementne vezi, ki na določeni temperaturi postane keramična, toplotno odporna vez. Kanali so prav tako šamotni. Lahko se zgradijo iz šamotne opeke, vse več pa se uporablja že industrijsko narejene kanale. To sicer poviša ceno materiala za peč, je pa (oziroma bi moralo biti) zato nižja cena dela. Včasih je namreč veljalo naslednje razmerje v ceni postavljene peči: tretjina cene pečnice, tretjina šamot in tretjina delo., danes pa je drugače. Ob vsem tem ne smemo pozabiti tudi na različna vrata, priključne cevi za zrak in dimovodne cevi, vse pogosteje pa se uporabljajo tudi gotovi kovinski vložki. V bistvu so to samostojne kovinske peči, ki se naknadno obložijo, vendar o tem več kdaj drugič.
Marija Draksler
