Živite v bližini Šmarne gore. Je bila to prva gora, ki vas je poklicala?

»Obiskoval sem 5. razred osnovne šole, ko smo se s prijatelji s kolesom ustavili pod Grmado in opazovali plezalce. Vprašali so nas, ali bi se jim pridružili v njihovi plezalni šoli. Zdirjal sem domov, podpisal starše in se vrnil. Po dveh letih sta tudi oče in mama izvedela, kaj počnem. Zdaj, kot pedagog, nisem ponosen na to dejanje. Plezanja sem se lotil bolj iz radovednosti, bilo mi je kot nekakšna nova igrača. Po nekaj mesecih sem ugotovil, da je to to in da bo trajalo. Bil je moj prvi in ostal dokončni šport. Še danes mi je Šmarna gora draga kot takrat. Videl sem najvišje hribe na vseh celinah, a Šmarna gora ohranja šarm. Še posebej zdaj, ko je gibanje po šestdesetem letu zelo pomembno. Vklapljam jo v svojo dejavnost.«

Na kakšen način?

»Gor grem dvakrat do trikrat na teden. Začnem na Turncu pod Grmado. Tam je plezalna pot. Malo poplezam in se razgibam. Potem grem trikrat čim hitreje na Grmado in dol. Med hojo dobim tudi zamisli za plezanja, pisanje.«

Je razlika med tem, kar je vaše telo zmoglo pred tridesetimi leti, in danes?

»Gibljivosti kot pri gimnastiki pri alpinizmu ne potrebuješ. Niti eksplozivne moči za kratek hip. Pomembna je vzdržljivost, ki jo lahko ohranjaš v pozna leta. Si pa zdaj počasnejši. Če si zdrav, bi šel lahko tudi pri moji starosti na osemtisočaka, vendar bolj počasi. Znani alpinist Reinhold Messner, ki je prejšnji mesec dopolnil 70 let, pravi: 'Jaz sem še vedno isti, le hribi so zrasli. Včasih sem za isti vzpon potreboval eno uro, zdaj tri.'«

V spomin na ponesrečena člana

Imate v načrtih kak zanimiv vzpon?

»Čez nekaj dni odhajam v Himalajo na območje Manang, ki leži med osemtisočakoma Manaslujem in Anapurno. Gre za ogledno odpravo, kajti prihodnjo jesen želimo obeležiti 40 let, kar smo po prvenstveni smeri osvojili 8481 metrov visoki Makalu. Takrat sem bil s 23 leti najmlajši. Povabil bom vse še žive člane odprave iz leta 1975. Hudomušno me sprašujejo, koliko zdravnikov bo z nami.«

Kakšni so cilji odprave?

»Ne bomo šli do vrha, do kakšnih 6000 pa že. Gre tudi za počastitev spomina na dva preminula člana. Poskušali bomo priti do groba Nejca Zaplotnika pod Manaslujem in obiskali bomo gorniško šolo Aleša Kunaverja, ki jo je za vzgojo šerp tam postavil leta 1979.«

Kako se vam je pri triindvajsetih uspelo uvrstiti v to znamenito odpravo?

»Za mano je bilo devet let trdega gorniškega življenja v gorovjih Slovenije in Evrope. Tam si moral biti dovolj dober, da so te opazili in te povabili. V tem času me je zelo zavrla smrt brata Silva, ki se je smrtno ponesrečil v francoskih Alpah, a želja po gorah je bila v meni že močno ukoreninjena. Kakšnega pol leta sem držal obljubo staršem, da bom ostal v dolini. Od takrat ne dajem obljub, ki presegajo moja hrepenenja.«

Kako pri osvajanju gora postavljate razumne meje?

»Borba je nenehna. Med hrepenenjem in nevarnostjo. Upaš, da znaš izbrati optimum. Strah je sestavni del življenja. Iščeš svojo pot. Glede na to, da zdajle sediva tukaj, sem se v življenju očitno pravilno odločal.«

Kam uhajajo misli, ko te začne zebsti v prste, cilj pa je še daleč?

»Ugotavljaš, kaj je smiselni optimum. Dokler te zebe, je še v redu. Ko prstov ali stopal ne čutiš več, je težava. Če niso prizadete kosti, ni težav, po nekaj tednih začneš spet čutiti. Ključni problem ni mraz, ampak pomanjkanje kisika v krvi. Ko smo šli na Antarktiko, kjer je bilo stalno –25 stopinj, me je najmanj zeblo od vseh odprav, ker je bilo dovolj kisika. Leta 1979 sem na Everestu hudo ozebel. V bazi se je zdravnik odločil, da mi populi nohte. Ko sem doma ves navdušen opazil, da mi nohti ponovno poganjajo, sem se pohvalil soplezalcem, ti pa so se šalili, da je to v skladu z dejstvom, da manj ko je razvito človeško bitje, hitreje mu nohti poženejo. Mnogi so jo odnesli slabše. Ostali so brez vseh prstov. Zoranu Bešlinu so odrezali vse prste in del stopala. A po dveh letih je že bil na sedemtisočaku. Nezgode sprejmemo kot delovno poškodbo, s katero je treba iti naprej.«

Zverinski zobobol

Pojavijo se tudi bolj banalne zadeve, kot je na primer zobobol.

»Tomaž Humar je to rešil sam. Mislil je, da ima višinsko bolezen, poklical je v bazo in ugotovili so, da ima težave z zobom. Vedno močneje mu je nabijalo pod plombo. Vzel je nož in izbezal zalivko iz zoba. Meni ga je poskušal zdravnik v bazi pod Makalujem izruvati. Nabasal me je s pomirjevali za konja ubiti. Soplezalec Den Cedilnik me je držal pod pazduho, zdravnik pa je ruval, a brezuspešno. Vmes sem dvakrat padel v nezavest. Den je predlagal, da bi to delo mogoče prepustili dvema domačinoma, ki sta pred tem v bazo pripeljala jaka in ga nekoliko niže pod taborom (da ne bi bilo slabe karme) odrešila tega življenja. Zdravnik se ni strinjal. Zoba mu ni uspelo izpuliti, ga je pa toliko omajal, da je pritisk popustil in me je nehalo boleti. Ta zob imam še danes.«

O čem se pogovarjate med vzponom?

»Komunikacija poteka predvsem v taboru. Med samim plezanjem praktično ni pogovora, razen osnovnih povelj. Ko dihaš na škrge, se težko še pogovarjaš. V taboru teče beseda o vsem, še najmanj o alpinizmu. O življenju, literaturi, ljubezni, smrti, sovraštvu, o politiki le bolj skozi šalo. Stvari, ki jih počnemo, so nevarne in s tem se sproščamo.«

Ste bili mnogokrat v nevarnosti, ko se vam je zdelo, da se iz tega ne boste izvlekli?

»Vedno sem verjel v rešljivost katere koli situacije. Res je, da hodimo po robu. Posledica izčrpanosti po celodnevnem plezanju in pomanjkanja kisika so bile tudi halucinacije. Stopil sem iz sebe in se opazoval, kako hodim. Ko so Messnerja vprašali, ali je že bil kdaj v smrtni nevarnosti, je odvrnil: 'Ne prav velikokrat. Mogoče stokrat.'«

Za Messnerja smo najboljši

Danes je veliko turističnih odprav.

»Ja, te nimajo zveze z vrhunskim alpinizmom. To je ekstremni turizem, ko poskušajo ljudi z raznimi pripomočki spraviti čim više. Osnovna ost alpinizma je izziv, ki ga ponuja gora, in plezalec, ki se sooči z njim. Pomembno je, kaj ti zmoreš s svojim telesom, in ne, kaj ti omogoča tehnika. Pri plezanju mi je pomemben tudi človek, s katerim sem na poti. Vedno se spomnim, kdo je bil z mano, ko sem kaj pomembnega preplezal.«

Kako se odprava loti osemtisočaka?

»Ko pride do odločitve za pot, potrebuješ pol leta, da spraviš skupaj denar in opremo. Ta čas potekajo intenzivni treningi. Po prispetju v Nepal potrebujemo slabe tri tedne, da uredimo vse formalnosti – papirje, nosače, opremo, da pridemo do baze. Tam začnemo privajati telo na višino z aklimatizacijskimi ciklusi. Srčni utrip v dolini je v mirovanju 60, tam 120. Če bi te s helikopterjem zdajle pripeljali na 7000 metrov, bi v dveh urah umrl. Baza je na približno 5000 metrih, od koder se za en dan povzpnemo in spustimo na izhodišče, potem za 2 dni in se spet vrnemo. Po kakšnih treh tednih je telo pripravljeno. Pri običajni poti na Everest začnemo na 5300 metrih. V enem dnevu pridemo na 6200, potem na 7300 in na 7900. Četrti dan sledi končni vzpon in povratek v bazo. Na pot se gre kmalu po polnoči, da si lahko do večera spet v bazi na 7900 metrih. Zunaj ne smeš ostati, sicer zmrzneš.«

Kje je Slovenija v svetovnem alpinizmu?

»Obdobje prvih pristopov na osemtisočake smo zamudili. Z elitnim društvom smo se začeli spogledovati v sedemdesetih letih. Reinhold Messner, ki sem ga že omenjal, najznamenitejši alpinist, ki je prvi osvojil vse osemtisočake in se leta 1980 brez kisika samostojno povzpel na Mount Everest, je v svoji knjigi opisal 32 največjih plezalnih dosežkov v Himalaji vseh časov. Po štirje pripadajo Nemcem, Italijanom in Japoncem. Na drugem mestu so Poljaki s petimi in na prvem Slovenija z osmimi. Dejal je: 'Slovenci so v svetovnem alpinizmu prvi med prvimi.'«