Franjo Bobinac: Nekateri v pisarni so že dobili rumeni karton

Zveza v zadnjih dveh letih posluje pozitivno, s presežkom. Mogoče se sliši čudno, a v teh težkih ekonomskih razmerah smo pridobili nekaj novih pokroviteljev in ob tem obdržali dosedanje. Položaj zveze je boljši in stabilnejši kot lani, pa že lani je bil boljši glede na leto prej. In to kljub temu da se prispevki s strani države, ministrstva in fundacije zmanjšujejo – s 650.000 evrov so se v zadnjem letu zmanjšali na 300.000. Proračun zveze znaša 1,2 milijona evrov, kar pomeni, da od države dobimo le četrtino, tri četrtine pa zberemo sami. Kar se tiče dolgov iz preteklosti, je nekaj zadev še odprtih. A najkasneje v nekaj mesecih bo zveza na ničli.

Drži, a smo se pogovorili in fantje so bili zelo korektni. Z njimi smo se dogovorili za poplačilo dolgov v treh obrokih, prvi obrok pa je že bil izplačan.

Kratkoročno, za leto ali leto in pol, verjetno ne bi bilo velikega efekta. Manjše posledice bi bilo mogoče rešiti z uvrstitvijo na naslednje veliko tekmovanje, EP 2016 na Poljskem, a če se ne bi uvrstili še na drugo zaporedno veliko tekmovanje, bi to imelo dolgoročne finančne posledice. Pomembno je, da se redno uvrščamo na tekmovanja, če je mogoče, vsako leto na EP ali SP. A če se nam slučajno kdaj zalomi, je pomembno, da se uvrstimo vsaj na naslednje.

Verjetno se spomnite, kakšna psihoza je bila pred tekmama dodatnih kvalifikacij proti Madžarski za SP v Katarju. Na kavici med pripravami v Zrečah sem z Deničeve strani zaslutil nemir in vprašanje, kaj bo z njim, če se Slovenija ne uvrsti na SP. Zato sem se odločil za drugačno potezo in že pred tekmama z Madžari dal absolutno podporo Deniču in pomočniku Čotarju. Jasno sem jima povedal, da ostajata na svojih položajih ne glede na razplet tekem z Madžari.

To jemljem bolj kot taktično potezo selektorja, ki mora biti sočasno tudi psiholog za igralce. Mislim, da je dobro vedel, zakaj je to storil. Tako kot je on vedel, zakaj je to storil, sem tudi jaz vedel, kaj moram storiti v odnosu do njega. Denič je v odnosu selektor-igralci ocenil, da jih lahko s ponujenim odstopom spodbudi, jaz pa sem ocenil, da ga moram v odnosu predsednik-selektor pomiriti in zaščititi.

To je zelo možen in realen cilj, ki si ga vsi želimo. A o tem, ali bo to res cilj, s katerim se bo celotna ekipa poistovetila, je za zdaj brezpredmetno govoriti. Slovenija ima res dobro ekipo na igrišču in ob njem, a šport je tudi zato tako privlačen, ker je nepredvidljiv, in o kolajni na SP sanjajo številne ekipe. Morda bi izjave in napovedi o kolajni pomenile prevelik pritisk in breme. V vsakem primeru pa sem prepričan, da bomo v Katarju s svojimi igrami pustili dober in globok pečat, tudi če ne osvojimo kolajne. Seveda pa verjamem, da si bomo v Katarju priigrali vozovnico za OI 2016 v Braziliji.

Ker slovenski klubi v Sehi v tej sezoni ne bodo nastopali, bo ta liga bistveno manj atraktivna, kot bi bila sicer. Če bi bila ponudba s strani Sehe takšna, kot smo se v osnovi zanjo dogovarjali in jo pričakovali, bi bila dobra za slovenski rokomet. Zato smo vstop sprva tudi soglasno podprli. A tisto, kar se je na koncu izcimilo z napovedanim plačevanjem kotizacije za vsak slovenski klub po 150.000 evrov na sezono, je bilo za nas nesprejemljivo. Nismo želeli pristati na neenakopravno obravnavanje slovenskih klubov in celotnega rokometa v primerjavi z drugimi. Zato smo vstop zavrnili in se pravočasno umaknili.

Ne, nikakor. Vstop so zaradi nesprejemljivih pogojev zavrnili slovenski klubi in ta odločitev je dokaz, da se ne pustimo izsiljevati, da imamo svoja stališča in da razmišljamo, kaj je dobro in kaj ni dobro za slovenski rokomet. Ne nazadnje smo dokazali, da znamo tudi kritično oceniti, kdaj je pravi trenutek in kdaj ni. Očitno za vstop naših klubov v Seho še ni napočil pravi trenutek, a ne izključujem tega, da bo nekoč mogoče le prišel.

O tem so odločali klubi sami in to je njihova odločitev. Ko so me nekateri vprašali za mnenje, sem povedal naslednje: več kot je klubov, ki so sposobni igrati na najvišji slovenski ravni, bolje je to za naš rokomet – tako z vidika množičnosti kot zemljepisne razpršenosti. Seveda se lahko zgodi, da bo kateri izmed klubov iz lige 14 imel denarne težave, ampak enako bi se lahko zgodilo, če bi liga imela dvanajst ali celo le deset klubov.

Kot predsednik uprave skupine Gorenje se »borim« v svetovni ligi gospodinjskih aparatov, kot predsednik RZS pa se zavedam, da je velika škoda, da Slovenija nima dveh klubov med evropsko elito. A rdečica sramu bi zaradi tega morala biti bolj na obrazu EHF kot na obrazu Slovenije ali Gorenja. Evropska zveza je kar čez noč in sredi sezone spremenila pravila igre in merila za igranje v ligi prvakov. Tako se to ne dela, v poslovnem svetu takšnih potez ne poznamo. Ne le da EHF tega predhodno ni niti napovedala, ampak so bili celo signali z Dunaja – tudi po uradni plati s strani našega predstavnika – takšni in dovolj jasni, da bo imela Slovenija v tej sezoni dva v ligi prvakov. A potem je prišlo do čudnih preobratov in od tega ni bilo nič. EHF smo opozorili na neprimerne poteze, celotna zadeva pa je bila z njene strani vsekakor absolutno neprofesionalno vodena.

Pridobivanje vpliva je seveda dolgoročen proces. Večja ali manjša veljava in vpliv – to je včasih tudi zelo relativno. Da smo mogoče manjvredni kot kdo drug, je mogoče včasih le občutek, ko ti kdaj zmanjka kakšen gol, ko te morda sodnik tudi oškoduje... Se pa strinjam s tem, da bodo morali tisti, ki so na Dunaju ali tam zastopajo slovenski rokomet, kdaj znati tudi kaj bolj jasno povedati in argumentirati ter biti bolj konsistentni, kot so bili v nekaterih primerih v preteklosti.

Za to, da ne sodita v domači ligi, so se posredno odločili slovenski klubi, neposredno pa sodniška organizacija, ki ji klubi zaupajo. Nekateri so spor povezovali z osebnimi zamerami med njimi, a na nekaterih sestankih in pogovorih sem ugotovil, da gre pravzaprav za odnos celotne sodniške organizacije do njiju. Upam, da se bodo zadeve sčasoma uredile. Na za to ustreznih ravneh in organih potekajo določeni postopki, zato naj se zadeve najprej razčistijo, potem pa bomo videli, kako naprej. Kar se tiče tega, kateri par v Sloveniji je najkakovostnejši, bi rekel tole: lahko, da sta Krstič in Ljubič med najboljšimi na svetu, a sem prepričan, da so tudi nekateri drugi sodniški pari v Sloveniji enako dobri. To pa pomeni, da imamo dobre sodnike.

Dejstvo je, da pisarna še ni na takšni ravni, kot bi si jo želel oziroma želeli. Je pa stanje bistveno boljše kot pred leti. Marsikaj se je spremenilo na bolje, a še veliko bo treba popraviti, izboljšati. Želim, da bi pisarna RZS še bolje delovala ne le kot podpora klubom, ampak tudi vsem tekmovanjem na vseh ravneh. Za zavzetost in napredek bi pohvalil predvsem generalnega sekretarja Gorana Cvijiča in vodjo moških reprezentanc Uroša Mohoriča. A se morajo vsi zaposleni zavedati, da dobivajo denar od rokometa, a si ga morajo zaslužiti, medtem ko ga predsedstvo ne dobiva, ampak le daje. Vsi imajo še možnost, da se dokažejo in da delajo še bolje, sicer utegne priti do sprememb. Nekateri so že dobili rumeni karton, vsi, ki se spoznamo na šport, pa vemo, kaj to pomeni.

OKS je vrhunska in ugledna organizacija tako doma kot v svetu, njen predsednik Janez Kocijančič pa je v dosedanjem delu s svojo ekipo pustil globoko in prepoznavno sled. Glede na to, da se umika s položaja, me kar nekaj ljudi nagovarja, naj razmislim o kandidaturi za njegovega naslednika oziroma naj kandidiram. Moram priznati, da te kandidature nisem niti načrtoval, a po drugi strani so ta nagovarjanja v zadnjem času vedno pogostejša.

Medijem se nikoli nisem izogibal, res pa je, da nobene odločitve v zvezi s tem še nisem sprejel.

Zame je to trenutno le hipotetično vprašanje. Sicer pa lahko rečem, da se mi sočasno opravljanje obeh funkcij ne zdi združljivo niti izvedljivo.

Rok za oddajo kandidatur je 15. november, zato je časa več kot dovolj. A lahko vam zatrdim, da se še nisem odločil, ali bom kandidiral ali ne. Predvidoma bo moja odločitev o tem padla proti koncu tega meseca. Ko se bom dokončno odločil za eno ali drugo možnost, bom o tem vse jasno in javno obvestil.