Borut Kraševec

Glavni problem so bile besedne igre, skoraj na vsaki strani je kakšna. Mnoge med njimi so čisto neprevedljive. Prevoda se zato lep čas nisem hotel lotiti, čeprav sem imel knjigo kot bralec zelo rad. Počakati sem hotel na avtoriziran angleški prevod, da bi videl, koliko svobode si lahko dovolim. V angleškem prevodu sta prevajalec in avtor nekatere pasuse zelo predelala, nekaj odvzela, nekaj dodala in to sem vzel za osnovo. Je pa razmerje med ruščino in angleščino ter ruščino in slovenščino precej drugačno. Slovenščina je v primerjavi z angleščino seveda na boljšem. Pri nas so se nekatere besedne igre zaradi podobnosti med slovanskimi jeziki prevedle kar same, angleščina pa je bila pogosto čisto brez moči, tako da so morali tam v prevodu marsikaj izpustiti.

V tej konkretni knjigi je bilo manj takih primerov. Ko pa sem prevajal roman Čapajev in praznota, se je tam v nekem poglavju na veliko uporabljal mafijaško-narkomanski sleng, ki ga je težko prevajati, ker ga pri nas ni ali pa je vezan na druge jezike, predvsem hrvaščino oziroma srbščino. Pomagal sem si z nekaterimi izrazi iz zaporniških besedil Vitomila Zupana in Draga Jančarja, ampak tudi pri njiju so mnogi zaporniški izrazi vezani na takratno srbohrvaščino: recimo čuza je ječa. Če sodim po tem, kar o zaporih piše znani bloger Mitja Kunstelj, se glede tega do danes stanje ni bistveno spremenilo. Narkomanski sleng je, nasprotno, bolj vezan na angleščino. V prevodu sem skušal uporabljati izmišljene slovenske ustreznice in oba slenga ustvariti na novo.

Pelevin ni zanimiv za čisto vsakega bralca, ker je nekoliko generacijski. Starejši od 50 let ga praviloma ne sprejemajo, ker se jim zdi, da preveč operira z virtualnimi resničnostmi, je preveč plastičen, virtualen. Berejo ga generacije od 25 do 50. Za mlajše prav tako ni primeren, ker bralec potrebuje nekaj intelektualne prtljage, da mu lahko sledi. Sicer pa ga imajo mnogi radi, ker po eni strani piše duhovne razvojne romane, po drugi pa to duhovnost predstavlja v zelo sveži, večkrat šokantni luči. Stare duhovne resnice – v glavnem budistične, Pelevin je budist – predstavlja tako, da to duhovnost razkriva v kakšnih banalnih ali celo nizkih, vulgarnih, antiduhovnih stvareh, kjer jih najmanj pričakuješ. Zgled za to je glavna junakinja Volkodlaka, ki je volkodlak in prostitutka, hkrati pa nosilka in iskalka duhovnega. To, da se prostitutka in volkodlak ukvarja z duhovnim razvojem, je seveda absurd, ampak ta velika nasprotja povzročajo napetost, ki jo avtor izkorišča za ustvarjanje komičnih učinkov.

Pelevin ima zelo dober občutek za čas, v katerem živimo, in je izjemen družbeni kritik – to velja tako za rusko kot zahodno družbo. Zanimanje za satiro se je v zadnjih letih, kar se je začela kriza, povečalo, obnovilo. Zelo se je recimo povečalo zanimanje za Gogolja, prav za tiste njegove tekste, ki so najbolj družbeno kritični, torej za Revizorja in Mrtve duše. Revizorja so v zadnjih 15 letih postavili na oder trikrat, v različnih gledališčih, in izšla sta dva nova prevoda.

Odloča več dejavnikov. Prvič, naši uredniki nimajo neposrednega stika z rusko literarno sceno, ker praviloma ne berejo rusko. To, kar izvejo, izvejo predvsem prek sejmov ali morda še po kakšnih drugih kanalih, ki jih ne poznam. Prevajalci zato, vsaj kar zadeva leposlovje, prevzemamo pobudo. Poleg tega danes na izbor knjig zelo vpliva to, ali lahko knjiga dobi subvencijo. Pomemben dejavnik, ki se je pojavil v zadnjem času, je, da so začeli Rusi subvencionirati prevode svojih avtorjev v tuje jezike. Tudi sami so postavili stroga merila in podpirajo predvsem knjige, ki so dobile državne nagrade. Glede na to, da je kriza in da sredstev ni, smo precej vezani na te subvencije.

Izbor teh avtorjev danes ni ideološki. Zanj skrbijo kompetentne strokovne komisije, tako kot pri nas. V preteklosti, še v času Sovjetske zveze, je imel prevajalec, kot si predstavljam, veliko manj možnosti za izbiro, ker je bilo do tistih najzanimivejših knjig, ki so nastajale v undergroundu, zelo težko priti. Naročalo se je avtorje, kot je denimo Šolohov, ki so bili uradno dovoljeni. Ne glede na to, da ta čas založniški izbor narekujejo subvencije, imamo prevajalci danes pri izbiri neprimerljivo več svobode.

To se regulira kar samo. Prevaja se tisto, kar se prodaja. Klasika se prodaja, zato je v zadnjih letih prevajamo skoraj več kot sodobne literature. Bratje Karamazovi, Dnevnik pisatelja in Izgubljeno pismo, ki sem jih prevajal, so bile, kolikor vem, razprodane. Kupujejo jih bralci in knjižnice. Ob takem povpraševanju je nemogoče, da ne bi prevajali klasike. Seveda pa niso vsi klasiki enako aktualni. Zanimanje za Dostojevskega in Tolstoja je že desetletja veliko in stabilno, za Gogolja se je povečalo v kriznih letih, za Čehova pa že pred krizo, kar lepo kaže na spremembe v družbeni klimi. Čehov je mojster opisovanja resničnosti, v kateri se na zunaj nič ne dogaja. Zna razkriti tragičnost vsakdanjega življenja. Značilno je, da se je v istem obdobju precej prevajalo tudi Carverja, ki je čisto čehovski tip pisatelja. Po krizi se je interes pomaknil k bolj družbenokritičnim piscem.

Ne verjamem, da je z ruščino kaj drugače kot z drugimi jeziki. Kot prevajalec delam 15 let. Prva leta je bilo težko, ker me še niso poznali, pa tudi honorarji so bili precej nižji. Potem se je v prejšnjem desetletju situacija zelo izboljšala, zadnja leta pa se spet slabša. Sam imam družino in lahko rečem, da se da preživeti. Če imaš seveda dovolj naročil. Prav glede tega nas zadnja leta rešujejo ruske subvencije. Brez njih bi bilo prevodov veliko manj.

Sam najbolj cenim svoj prevod Makaninovega Undergrounda, kjer je bil moj vložek največji. Ima zahteven, ekspresiven jezik in posebno ritmičnost z odsekanimi frazami. Vpeljal sem nekatere sintaktične novosti. Zame kot prevajalca je bila zelo pomembna tudi antologija ruske kratke proze Pogovor gluhonemih, kjer sem se srečal z velikim številom avtorjev, ki imajo vsak svoj slog. Prav zato, ker so zbrani v isti knjigi, je bilo zelo pomembno ohraniti individualnost tega sloga.

Če je mogoče, stopim v stik z avtorjem. S Pelevinom sem hotel stopiti v stik ravno pri tej knjigi, pa se ni dalo. Precej je oblegan in zato še toliko bolj skrivnosten in nedostopen. Ampak to je razumljivo. Prejšnji mesec sem bil v Moskvi na mednarodnem kongresu prevajalcev iz ruščine, kamor so organizatorji povabili tudi nekatere avtorje. Problem teh bolj popularnih je, da jim zaradi prevajalcev, ki jih ves čas nadlegujemo z vprašanji, zmanjkuje časa za pisanje knjig.

Larifari. Po knjigah se vidi, da jih piše en in isti človek. To je ena poetika, en duhovno-filozofski svet, tega se ne da imitirati. Vem tudi, da se je Zdravko Duša pred leti z njim pogovarjal na frankfurtskem sejmu, torej res obstaja. Se pa ne bi začudil, če bi se izkazalo, da te govorice širi Pelevin sam. Vsekakor je ta motiv uporabil in razvil v svojem romanu T, ki govori o Tolstoju.