Da se bo v dvorani Tabor dogajalo nekaj privlačnega, je bilo sinoči mogoče sklepati ob pogledu na pločnike in trate okoli nje. Toda številni parkirani avtomobili niso dali slutiti, da vzdušje ob vnovičnem dvoboju Dejana Zavca, tokrat za evropski naslov prvaka v polsrednji kategoriji po verziji WBO, ne bo tako židano, kot smo bili vajeni v minulih letih. Veseljačenja okoli dvorane je bilo nekoliko manj kot po navadi, pa tudi tribune niso bile povsem polne. Je razlog v tem, da je Zavčeva zvezda po porazu proti Andreeju Bertu začela svetiti vse bolj šibko? Morda je kriv manj atraktiven tekmec in tudi manj atraktivnem naziv, za katerega se je Haložan boril. Mogoče pa tudi, da so bile cene vstopnic za marsikateri žep, ki bi sicer bil prisoten, predrage. Med 25 in 60 evri so se gibale (v predprodaji 20 odstotkov manj), medtem ko je bil večer še dražji za petičneže (če ni šlo za kompenzacijo), ki so dvoboj spremljali za mizami s pijačo na njej, v dvorano pa so se sprehodili po rdeči preprogi z bog si ga vedi katerim uporabnim namenom. Morda služi kot ščit pred umazanijo na lakastih čevljih, ki jih sinoči v dvorani Tabor ni manjkalo. Kakorkoli že, vstopnice so bile dražje kot, na primer, za zadnji veliki športni dogodek v Mariboru, ko je nogometna reprezentanca igrala s Švico.
Čeprav dvorana ni bila povsem polna, so bili ljudje v njej zelo glasni, na trenutke je bil zvok prav predirljiv, prednost domačega terena pa očitna. Znova ni manjkalo Zavčevih sovaščanov, za katere je, sodeč po enem od transparentov, 38-letnik še vedno svetovni prvak, čeprav v resnici že nekaj časa ni več. Je pa od včeraj naprej evropski, tokrat v drugi kategoriji, v težji, kot je bil svetovni, zato mu pred dvobojem ni bilo treba hujšati, kot je bil vajen, ko je tekmoval še v velterski. Preden so navijači lahko navijali za najboljšega slovenskega boksarja, so se ogrevali ob štirih drugih dvobojih, ki so imeli podobno vlogo, kot jo imajo predskupine na koncertu. Največ zanimanja sta požela Denis Simčič in Gregor Stračanek. Nista se najbolj izkazala. Simčič je na osemnajstem dvoboju med profesionalci prvič remiziral (proti Josefu Obeslu s Češke), Stračanek pa na tretjem prvič izgubil, in sicer v dvoboju za naslov evropskega prvaka v »full contactu« po verziji Wako pro.
Ko je ogrevanje minilo, so gledalci Zavca, sinoči se je boril prvič po skoraj letu dni, v zvezdniškem slogu pospremili v ring. Medtem ko je gost z Madžarske, kot bi slutil, da se mu ne obeta nič dobrega, otožno zrl predse, je lahko poslušal, kako je vsa dvorana naklonjena tekmecu. Ko se je Zavec prikazal na vrhu tribune, od koder je začel pohod proti ringu, so ljudje vstali, kot bi pričakovali himno. Zazdelo se je, da so ob tem prižgali svečke. A šlo je za modernejše zadeve, vsakdo je namreč hotel v svoj objektiv na mobilnem telefonu ujeti bojevnika s Haloz. Ta je z uverturo spomnil na najlepše čase, tudi tokrat je imel na sebi majico s fotografijama hčerk, spremljala pa ga je pesem I gotta feeling skupine Black eyed peas, ob kateri se je pred leti sončil na vrhu. Vzdušje je bilo takšno, kot bi Zavec zmagal, še preden bi začel boksati. Na to je bilo treba še malo počakati. Toda dvoma ni bilo. Hafnerjev skrivni načrt, ki ga je omenil v petek, ni prinesel želenega rezultata. Zavec se ni pustil presenetiti, ampak hitro prevzel pobudo in z lahkoto slavil. Tekmeca je neusmiljeno mikastil in ga v sedmi rundi dvakrat spravil na tla, zato sodniki niso imeli težkega dela, ampak so lahko mirne duše sporočili, da je Zavec zmagal s tehničnim nokavtom. To je bila 34. Zavčeva zmaga v karieri, izgubil je trikrat. Ni le zmagal, ampak mu je to uspelo prepričljivo, kot je bil del načrta pred dvobojem, kajti na tak način ima več možnosti, da ga bodo morebiti opazili pomembni ljudje. Postavil je temelje za morebiten nov vzpon, sam si želi še tretjič v Ameriko, in vsaj za nekaj časa pregnal ugibanja, kdaj bo prenehal boksati. Ali se mu bo želja uresničila, ni odvisno le od njega, ampak predvsem od slavnega promotorja Louja DiBella, ki bo Dejanu Zavcu na drugi strani Atlantika skušal najti tekmeca.
Zvezdnik večera je zmago slavil ob šampionskih zvokih. Najprej se je zahvalil navijačem, nato pa morda napovedal prihodnost. »Upam, da nam je uspelo začeti novo pot,« je dejal, medtem ko so se na prepoteno telo lepili zlati listki, ki so leteli z vrha dvorane. Nova pot naj bi se nadaljevala v ZDA. Če bo sreča mila, če bo promotorjev jezik dobro namazan in če bodo vsi držali obljubo. Zavec namreč pravi, da je imel v primeru včerajšnje zmage obljubljen nov dvoboj v ZDA.
