»Pozdravite London! Z ljubeznijo, Marianne.« Tako bi lahko približno prevedli naslov najnovejšega albuma neuničljive rock pesnice Marianne Faithfull (67), ki letos zaznamuje 50 let delovanja na glasbeni sceni. Pol stoletja je namreč minilo, odkar jo je kot sedemnajstletno in (vsaj na videz) nedolžno dekle na londonski zabavi odkril menedžer skupine Rolling Stones Andrew Loog Oldham. London ji je kasneje prinesel svetovno slavo in to pridno dekletce za vedno stigmatiziral. In taisti London jo je zasvojil – med drugim tudi z drogami. Taisti London ji je vzel skrbništvo nad sinom in jo pahnil na cesto. Prav po njegovih cestah je več let tavala kot brezdomka. In taisti London jo je konec sedemdesetih let tudi postavil nazaj na noge. Kljub vsemu se je odločila, da ga bo zapustila – kot je ob koncu šestdesetih zapustila Micka Jaggerja. Zanjo je zdaj že mnogo let dom nekje drugje. V Parizu. Med Marianne in Londonom ni le reka, temveč morje. In kot pravi, se ne bi nikoli vrnila. Poslušamo torej Give My Love to London, pravkar zgoščeni dvajseti studijski album Marianne Faithfull.
Le ljubezen... bolj ali manj
Cigaretni dim se vije iz ust temačne blondinke. Klasična fotografija. Zanjo tipična naslovnica albuma. Uvodna in hkrati naslovna skladba je prva, kjer v zvokih irskega melosa zaslišimo značilni raskavi glas Marianne Faithfull. »Obiskala sem vse kraje, ki sem jih nekoč dobro poznala – May De Ville in Chelsea, paradiž in pekel. Od paradiža do pekla, od paradiža do pekla...« Skladba, ki meji na poskočnico, je ena od tistih »ploskajte z mano« pesmi, kjer vesela melodika prekriva v resnici otožno besedilo. Marianne je komad napisala skupaj z ameriškim folkrockerjem Stevom Earlom.
Od starikave, skoraj tradicionalne pesmi nas naslednja, Sparrows Will Sing, že popelje v fuzijo sodobnejše produkcije. Je ena od svetlejših točk albuma, kot soavtor pa se je podpisal pinkfloydovec Roger Waters, s katerim je Marianne v preteklosti že večkrat sodelovala: »Otrok skozi led prodre in se spusti v skrite globine, da poskusi razvozlati celoto te nesvete zmešnjave. Ne dvomim, da jim bo nekega dne uspelo. Calo, calo, cale!«
Tretja pesem se vrača v njenem patentiranem dramatičnem slogu. True Lies. Orkestralni aranžma, podprt z nizkimi spremljevalnimi vokali, kaotično dopolnjuje pevkin jezni, a trpeči vokal: »Zaupala sem ti, vendar kraja, kjer živiš, najti se ne da. Resnične laži.« Prav s to in naslednjo skladbo plošček doseže vrhunec pristnosti in po vsej verjetnosti pomeni najboljših šest minut Marianne Faithfull v 21. stoletju. Kot se kaotično in bučno konča True Lies, se Love More Or Less prikaže kot sončni žarek po nevihti. To je nežna akustična balada, ki pravzaprav govori njeno življenjsko zgodbo. Osebna izpoved pravi: »Vedno sem mislila, da je ljubezen nekaj, kar lahko jasno vidimo le v črno-beli barvi. In da jo lahko oblikujemo in spremenimo, kakor koli hočemo... spremenimo čez noč. Sever, jug, vzhod, zahod – katera koli pot, ki jo izberem, je najboljša. In nič drugega ne priznam, le ljubezen... bolj ali manj.«
Nick Cave, Anna Calvi in Brian Eno
Na sredini albuma se zasliši klavir izpod rok Nicka Cava, soavtorja pesmi Late Victorian Holocaust. Z Marianne sta v preteklosti denimo zakrivila prelepo Crazy Love. Bodo zvočniki prenesli še eno združitev dveh večnih mračnjakov? »Spi, dragi, spi. Moje sanje so zate, podarjam ti jih...« poje Marianne Faithfull v skoraj zunajtelesni izkušnji, ki jo v zvočnem objemu poleg klavirja držijo le še godala. Cave se pojavi še v baladi Deep Water, kjer ona prepeva: »Hodim po globoki vodi in skušam priti do tebe.« Ne kliči hudiča, bi rekli nekateri, a sam bi z veseljem slišal in poslušal album, ki bi ga v celoti skupaj posnela Nick Cave in Marianne Faithfull. Imata naravno kemijo. Sta iz podobnega testa.
Iz spanca nas prebudi bluesovska The Price of Love, ki jo je v svet že pred desetletji ponesel Bryan Ferry, pred njim pa Status Quo in avtorja The Everly Brothers. Gre za priredbo, pri kateri je sodelovala kitaristka in vokalistka Anna Calvi, ki se je kot soavtorica podpisala tudi pod naslednjo pesem Falling Back. Prepričljiva poprockovska simfonija je uspešno dopolnjevanje dveh glasbenic iz povsem različnih obdobij, a s podobnimi vplivi: »Kolikokrat sem se že znašla na tem mestu? Različni razlogi in izgovori. Tolikokrat se vrtim v krogu, ko iščem nekaj, ko iščem nekoga, ko iščem tebe... ko iščem tebe.« V seznam skladb nato napadalno poseže hitra in atmosferska rock skladba Mother Wolf, tik za njo pa sodelovanje z Brianom Enom, ki nosi naslov Going Home in je spet vrnitev k počasni klavirski minimalistiki: »Domov se vračam brez žalosti, domov se vračam enkrat jutri, tam je bolje kot nekoč... Domov se vračam brez bremena, domov se vračam izza zavese, domov se vračam brez kostuma, ki sem ga nosila.«
Za konec pa – kot se za damo v njenih letih spodobi – jazz. I Get Along Without You Very Well. »Brez tebe se prav dobro znajdem... le spomladi morda ne, a o pomladi ne smem razmišljati, saj bi to lahko strlo moje srce,« so besede s katerimi album (zagotovo najboljši po Before The Poison iz leta 2005) zaključi Marianne Faihftull, ki zna v svoji glasbi še vedno pustiti delček sebe. Ravno toliko, da ostane še nekaj za prihodnjič.