Španska državljanska vojna je bila po ameriški državljanski vojni prvi tako velik krvav politični dogodek zahodnega sveta, ki je znotraj demokratične ureditve razklal nacijo in pripeljal do totalne vojne. Emblematična je tudi kot preludij druge svetovne vojne, saj so se prav v njej poleg domačih nasprotnic, demokratičnih in falangističnih sil merile tudi nemške in sovjetske moči. Nemčija je tam preizkušala svoje novo orožje in Guernico, ki jo je ovekovečil Picasso, so uničile njene bombe.
Ta krvavi izbruh je številne udeležence napeljal k pisanju že v času njegovega trajanja, lotilo se ga je kar nekaj kasneje slavnih pripadnikov prorepublikanskih mednarodnih brigad, od Orwella (Poklon Kataloniji, 1938) do Hemingwaya (Komu zvoni, 1940) in Malrauxa (Upanje, 1937), pa seveda mnogi španski in katalonski pisatelji, od Jorgeja Sempruna do naših sodobnikov – Antonia Muñoza Moline, Pereja Caldersa, Gabriela Ferraterja, Jesúsa Moncade, Jaumeja Cabréja in drugih. Do danes je bilo različnim temam te vojne posvečeno tudi skoraj nepregledno število študij in dokumentarnih del.
Kaj je resničnostna zgodba?
Knjiga Vojaki Salamine španskega pisatelja Javierja Cercasa, ki jo je v prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič pred nedavnim izdala založba *cf., je delo pripadnika generacije otrok vojnih udeležencev. Prav ta hkratna družinska bližina (pisateljev oče je bil pripadnik falange) in generacijska distanca do dogajanja ga je napeljala k nenavadnemu pisateljskemu prijemu: h kombinaciji dokumentarnega in fikcije, k žanru, ki ga sam poimenuje kot »resničnostna zgodba«.
Avtor s tem odpre ključno vprašanje razmerja med zgodovinopisnimi in literarnimi pristopi, ki tako strahovito pesti tudi Slovenijo v zvezi z drugo svetovno vojno in dogajanjem po njej ter žal povzroča tudi vrsto manipulacij najslabše vrste: v kakšni meri lahko prvo ali drugo rekonstruira minulost? Kje je točka, ko tudi dokazljiva dejstva zgrešijo njihov smisel, in kje točka, ko pisateljska imaginacija ujame duha nekega časa s preciznostjo kirurga?
Za temo si Cercas izbere sam izvor te tragične vojne, in ta izvor ima ime in priimek, je realni človek, »dober, a ne velik pisatelj«: Rafael Sánchez Mazas (1894–1966). Še eden v ne kratki vrsti umetnikov, ki so v imenu zgrešenih idealov podžigali vojno. Cercas se »kot dober novinar« raziskav in pisanja loti v 90. letih, ko je »med španskimi pisatelji postalo moderno braniti falangistične pisatelje (…) vse po vrsti, tudi slabe«, in ko se je sočasno začel tudi tihi proces rehabilitacije njihovega političnega delovanja. Tranzicija ni možna brez izdaje preteklosti, meni Cercas. Tudi vse to nam zveni zelo znano.
Krhka snov spominov
Mazas je emblematična figura: kot bogat aristokrat se panično boji, da bo republikanska oblast pometla s privilegiji njegovega socialnega razreda, in verjame, »da je v fašizmu odkril ustrezno zdravilo za svojo nostalgijo po imperialnem katolicizmu«, zato po italijanskem vzoru spodbuja španski fašizem, sodeluje v ustanovitvi falangističnega gibanja, za katerega napiše tudi himno, podpre državni udar ter vojno. A tisto, kar ga dela romanesknega, je, da ga ob koncu vojne v Kataloniji, po pobegu s strelišča, kjer ga krogla zgreši, izgubljenega v gozdu pusti pri življenju ravno neki republikanski vojak (domobranca reši partizan, bi rekli mi). Nato pa mu v vsesplošnem kaosu zmage frankistov, bega republikancev v Francijo in vzajemnih eksekucij nekaj skrivajočih se domačinov v hosti pomaga preživeti. Tem ljudem ob prihodu frankistične vojske v zahvalo (ali na zahtevo?) dá nekakšno garantno pismo priznanja, da so ga rešili.
Prav te dogodke Cercas raziskuje v arhivih in s pomočjo še živih prič ali njihovih potomcev. A pri tem nima utvar. Arhivi so nepopolni, dokumenti v zabrisanih kontekstih lahko nezanesljivi. Tudi osebna pričevanja so, »kar je morda neizogibno, premazana s patino polresnic in čenč, ki vedno prekrijejo oddaljen in za udeležence mogoče celo legendaren dogodek, tako da mi morda ne bodo povedali tistega, kar se je v resnici zgodilo, niti tistega, kar se spominjajo, da se je zgodilo, temveč zgolj tisto, kar se spominjajo, da so pripovedovali ob drugih priložnostih«.
Spomini so torej iz krhke snovi, še posebej če je vse, kar ostane starim ljudem, ki jih zavestno ali nezavedno postopoma spremenijo v zgodbo, očiščeno dvoumij in neprijetnih plati. Arhivi dokazujejo, da je Mazas kasneje kot minister brez listnice v Francovi vladi zares pomagal »ljudem iz hoste« ali njihovim svojcem. A enigma tistega vojaka, ki ga ni izdal, ostaja, nikjer ne pušča sledov.
Kdo je pravi junak?
In ravno ta Cercasa najbolj vznemirja. Mazas, čeprav daleč od enoplastnega lika, si enostavno ne zasluži kaj več kot pravične obdelave s pomočjo dokumentarnega arhiva. Svojo karto kot človek je zaigral, ko se je zapisal uničujoči ideologiji fašizma, nepovratna, nepopravljiva devalvacija njegove osebe, vsem poskusom rehabilitacije navkljub, je bila storjena, ko je pristal na diktaturo in jo do svoje smrti kot strahopetni, oportunistični dandijevski milijonar pasivno podpiral; zlo je banalno, tudi če je pokopano v mavzolejih, kakršen je tisti Francov v El Escorialu.
Tisti, ki je polnokrven, ki je svoje življenje in svoje telo do konca zastavil stvari svobode povsod po Španiji, Afriki, Franciji in ki nas lahko česa nauči, je tisti republikanski vojak, ki je celo v trenutku popolnega kaosa premogel ultimativno, tako rekoč predracionalno, intuitivno človečnost. Morda je prav on tisti, ki je v zaporu čuval Sancheza in druge fašiste ter na straži plesal samotni paso doble, morda je to isti moški, ki je kasneje živel v prikolici in z neko žensko dolge noči plesal paso doble, morda je tisti starec v francoskem domu upokojencev, ki bi rad odplesal paso doble z lepo nuno, ki ga neguje. In ki trdi, da ni tisti vojak. (Bi pravi junak priznal, da je junak?) Ker lahko da je in lahko da ni, v vsakem primeru pa je eden od brezimnih tisočev in tisočev, ki jim je življenje do konca določila in povozila vojna, eden tistih, »ki ima pogum in gon po pravičnosti in se zato nikoli ne zmoti ali pa se ne zmoti vsaj v edinem trenutku, ko je pomembno, da se ne zmotiš«. In taki ljudje, pravi Cercas, so junaki, za katere ni zrasel noben spomenik in nobena zgodovinska študija, ki bi jim v zgodovini izborila vsaj majhen prostorček. In ki bodo do konca umrli, ko se jih nihče več ne bo spominjal.
Cercasova knjiga pa je še nekaj – je izpolnitev obljube, ki jo je svojim rešiteljem dal Mazas, a je, ta pičlež, ni nikoli izpolnil: da bo napisal knjigo Vojaki Salamine.
