Po letu 1980 je tokratna izredna sinoda prva, ki razpravlja o družini in spolnosti. Shod, kar pomeni sinoda, je doslej najresnejši preizkus dometa Frančiškovega reformnega razpoloženja. Papež je v tem duhu navzoče izzval z nagovorom, v katerem je pozval k pogumnemu razmisleku, ki naj ne bo pretirano učenjaški. Predvsem naj se prisluhne: ljudem in »utripu časa«. Nakazal je tudi cilj: »sveti duh« naj bi razpravljalce privedel do sklepov, ki bi sodobne katoličane razbremenili prekomernih bremen vesti, kakršna jim nalaga tradicionalna cerkvena družinska oziroma spolna morala.
Deviški in plastični seks
V čem je bistvo problema? Bržkone v nasprotju med spolno moralo, kot se je skozi stoletja izoblikovala v RKC, in (sociološko pogojenimi) tozadevnimi spremembami v moderni družbi. S pastirskim kompleksom obremenjena RKC je vedno želela ustvarjati vtis, da se tu ni nikoli motila, saj vendar vse dosledno izpeljuje iz stališč samega božjega sinu Jezusa, zdaj pa se mora nekako prilagoditi spremenjenim razmeram – če ne, se ji bo odtujilo še več ljudi.
RKC je svoja pojmovanja spolnosti razvila skozi posebno selekcijo predkrščanskih idealov, med katerimi je na prvem mestu deviškost. Deviško spočetje Jezusa in trajno devištvo Marije sta predelavi poganskih mitoloških predlog. Božjih sinov, deviških ali nedeviških mater, je samo v grški mitologiji na odmet. Z judovskimi pojmovanji spolnosti to nima pristne povezave. Tudi evangeliji so posredovanje judovske zgodbe skozi vizuro izbranih poganskih idealov. Če se iz takih mitoloških osnov togo izpeljuje navodila za življenje, stvari morda delujejo, ko gre za peto ali petnajsto stoletje, za takratno kratko življenje in neizobražene ljudi, težje pa je to v času, ki ga po sociološki nujnosti zaznamuje »plastična seksualnost«. Tako sociolog A. Giddens imenuje prožne oblike družinskega in spolnega življenja v času, ko spolnost ni več pretežno reproduktivna.
RKC je tu ujeta v okove dogme, ki bi jo stale še več, če bi vsi katoličani vedeli, kje vse po njenih pojmovanjih grešijo. Nečistovanje so spolni odnosi pred poroko, spolni odnosi v nezakonski skupnosti oziroma v zakonu, ki ni cerkven, nečistovanje je uporaba kontracepcije, nečista je spolnost v (izjemoma dovoljenem) versko mešanem zakonu, če ni v skladu s katoliškimi pojmovanji, nečisto je spočenjanje otrok z biomedicinsko pomočjo. Nečistovanje je homoseksualnost, s katero ima sama duhovščina velike težave. Glede na take nadnaravne norme ne presenečajo izsledki socioloških raziskav. Predno se je RKC lani nerodno lotila anketnega ugotavljanja razmer na terenu, je bilo sociologom že dolgo znano, da na Zahodu le manjšina nominalnih katoličanov sprejema cerkveno spolno moralo. Ameriški katoličani, ki so v tem pogledu morda najbolj raziskani, cerkvene voditelje le v 10 do 20 odstotkih štejejo za izključno avtoriteto glede vprašanj ločitve, ponovne poroke, splava, nezakonske spolnosti, homoseksualnosti in kontracepcije.
Znaten del protestantizma kaže, da so rešitve nasprotja med tradicijo in modernostjo možne tudi v krščanstvu. Katekizem evangeličanske (luteranske) cerkve se v teh vprašanjih drži (evangeljskega) načela, da ni človek zaradi sobote, ampak je sobota zaradi človeka – ni človek zaradi pravil, ampak so pravila zaradi človeka. Zato mnogo bolj stvarno in humano obravnava vse navedene prakse, ki jih RKC šteje za nečistovanje. Na ta način pa bolj racionalno in tudi bolj prepričljivo brani določene konservativne tradicije. Tudi zato so družbe z luteransko protestantsko tradicijo glede družinskih oziroma spolnih vprašanj odprte za moderne tokove, ne da bi izstopale po tozadevnih disfunkcijah, ki jih ne kaže zanikati.
Iz širših primerjav med religijami je očitno, da krščanske rešitve niso edino mogoče. Vse religije se seveda opredelijo do seksualnega. To je namreč težko obvladljiva sila, ki zlahka prevre v družbeno škodljive oblike. Ne čudi, da hindujci med mnoge bogove, ki se navezujejo na seksualno, prištevajo tudi Agnija, boga ognja, ki lahko človeka požre ali preživi. Toda uveljavljena regulacija zna biti hitro prekomerna: verski nauki o nečistem v spolnosti so pogosto umazana ideološka orodja, s katerimi si religije podrejajo človeka. Mnoge religije skušajo tudi s spolnim življenjem bogov uveljaviti vzor, ki naj bi ga posnemali verniki. Obžalovati je, da se antično krščanstvo namesto poveličevanja devištva ni raje navzelo nekaj dionizičnega duha grške mitologije. Takole se (po Homerju) Zeus sreča s svojo Hero: »Vzame v naročje Kronion pridrugo zakonsko: zemlja pod njima božanska požene bogotno rastlinje, lotosa lilijo sočno, žafran, hijacintov preprogo, gosto in prožno mehkó, da drži ju visoko nad tlemi. Tu ležita v objemu, čaroben oblak ju odeva, lep, ves zlat, in biserna rosa mezí iz oblaka.« (prev. A. Sovrè) V tej perspektivi je krščanski bog srhljivo ubog samotar, ki se nima s kom pogovarjati. In večnost ni kratka doba.
Korak naproti »grešnikom«?
Kakšni so obeti? Na sinodi je razpravljalo 250 udeležencev. Med njimi celo ena ženska. Prelati z glasovalno pravico naj v življenju ne bi imeli spolnih izkušenj. O njih se jim je na prizorišču izpovedal le avstralski katoliško pravoveren par. Navzoči so v povprečju take starosti, da jih sladki Eros nadleguje le še, če se izgubi na službeni poti. Tudi zato se zastavlja vprašanje, koga so ti ljudje zastopali.
Osnovni dokument sinode je besedilo, ki ga je predstavil njen tajnik, madžarski kardinal Erdö. Možnosti za rešitev omenjene zagate se išče v okviru pogleda na življenje kot romanje. Človek k pravemu načinu življenja ves čas roma. Ni nujno, da je že od vsega začetka na pravi poti ali na pravem cilju. Tako je tudi glede družinskih in spolnih vprašanj. Tako izhodišče naj bi teologom odpiralo možnost, da na primer zrahljajo pravila glede katoliških ločencev, ki so se ponovno civilno poročili, pa se jih ne pripusti k obhajilu. Dokument je šel tekom sinode skozi dve reviziji, katere rezultat bodo predlogi za naslednjo sinodo oktobra 2015. Sledila bo papeževa apostolska spodbuda, ki naj bi nadgradila Familiaris Consortio Janeza Pavla II. iz leta 1981.
Za zdaj so možni le približni vtisi o dogajanju. Kot je bilo pričakovati, sta se izrazila konservativni tok in reformni tok. Med prvimi se je izpostavljal Gerhard Müller, predstojnik kongregacije za doktrino vere in avtor Družinskega upanja, publikacije, ki naj bi povzemala stališča konservativnih. Med reformisti je bil med glasnejšimi še en Nemec, Walter Kasper, ki je svoja stališča izrazil v Družinskem evangeliju. Medtem ko vsi zagovarjajo stališče, da mora doktrina ostati enaka, se reformisti ogrevajo za znatnejše spremembe v disciplini in pastorali: ko gre za ponovno poročene, naj se ostane pri doktrini o nerazvezljivosti zakonske zveze. Vendar naj se v večji meri in hitreje omogoči anuliranje nedelujoče zakonske zveze. Disciplinarna popuščanja naj temeljijo na nauku o postopnosti. Cerkveni družinski nauk je stoodstotno pravilen, tisti, ki se mu izneverijo s predzakonsko spolnostjo, uporabo kontracepcije, ločitvijo (in ponovno civilno poroko), pa so na nižjih odstotkih. Kot take naj se jih ne šteje za »živeče v grehu« ali »po notranje neurejene«, ampak za tiste, ki imajo možnosti, da se postopno približajo stotim odstotkom.
Ponedeljkovo vmesno poročilo o poteku sinode vzbuja vtis, da zmaguje šibko reformatorsko razpoloženje. Opušča se jezik obsojanja. Problemi družin v različnih okoljih sodobnega sveta so postavljeni v kontekst, ki ga upošteva že Frančiškova Evangelii Gaudium: razpadanje družin je dandanes pogosto nasledek socialnih krivic in dinamike sodobnega življenja. V duhu nauka o postopnosti so dobrovoljne besede namenjene nezakonskim skupnostim, poskusnim zakonom, civilno poročenim, ločencem in ponovno poročenim. Ni pa jasno, ali naj bi bili ti obravnavani enako kot pravoverni katoličani. Homoseksualci so lahko čisto v redu, tudi njihove partnerske skupnosti, a naj ne upajo na cerkvene poroke. Glede kontracepcije ni zaznavne bistvene spremembe: norma naj bi bila še vedno protikontracepcijska okrožnica Humanae Vitae (1968), ki terja »brezpogojno odprtost v življenje«; aidsu in prenaseljenosti navkljub! Ne zdi se, da bi s takim napredkom lahko očarali mlade: za te bo Humanae Vitae še naprej neuporaben šampon za lase, kot je v lanski anketi pikro pripomnil mladi nemški katoličan.
Je to to, kar je želel doseči papež Frančišek? Se bo na ta način zmanjšal obseg svetovne koalicije grešnih in nečistih? Papež ima še dan in leto dni časa, da se izkaže še s kakšnim presenečenjem. Tisti iz mogočne skupine grešnih pa imamo vsak svoj čas, da še naprej grešimo – vsak po svoji vesti.
Dr. Marjan Smrke, sociolog religije, je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.