Mestni teater

V zadnjih letih so bili na vseh treh trgih opravljeni večji infrastrukturni in urbanistični posegi, vendar se v javnosti porajajo očitki, da mesto nima prave vizije, kako jih smotrno upravljati, tudi v kontekstu njihovih kulturnih, zgodovinskih, političnih, socialnih pomenov, ter da se jim revitalizacija trgov ni povsem posrečila.

»Če je trg sinonim za mesto in za vsakogar razpoložljivo javno prizorišče, je najbolj pomembno stališče pri urejanju mesta to, da so javni prostori dostopni za vse ljudi in v načelu odprti za vsakršne dejavnosti,« poudarja arhitekt prof. dr. Janez Koželj, podžupan in dolgoletni osrednji snovalec prostorske politike v mestu Ljubljana. Ker kot javni prostori služijo stalnim in začasnim rabam, morajo biti v ta namen prazne, pregledne, primerno tlakovane in opremljene ploščadi. Koželj še meni, da na robove trgov sodijo spomeniki, kipi, fontane, stopnišča, ulično pohištvo, drevesa in drugo mestno zelenje – da se ljudje počutijo prijetno, udobno in varno.

Javni prostor daje urbani prestolnici identiteto. »Vanj se da vedno intervenirati, tako zasebno kot za skupno dobro, kar vedno prinese tudi odzive tistih, ki v mestu živijo. Vsekakor pa se načini javnega življenja pluralizirajo in razpršujejo,« pa podarja Miha Dešman, profesor na Fakulteti za arhitekturo, kjer med drugim predava zgodovino arhitekture. Pravi, da je v sodobnem mestu še vedno prisoten tradicionalni »urbani teater«, kjer se kažejo kulturne in politične elite kakor tudi najstniške subkulture. Družili in razpravljali so že stari Grki, novi so le hedonistični načini rabe javnega prostora, kot so fitnes centri, gejevske skupnosti, žur prostori, šoping moli. Globalizacija informacij ta prostor le še širi v kompleksne interakcije med javnim in privatnim, globalnim in lokalnim, mestnim in civilno družbo.

Vprašanje javnega prostora in njegove rabe ter vsega, kar se na to veže, je zato po Dešmanovem mnenju zelo kompleksno, saj nanj neka mestna politika v različnih obdobjih različno odgovarja: vedno pa je v igri oblikovanje in upravljanje tega prostora, prisvajanje, privatizacija, izginjanje in ponovno vračanje nekih oblik dejavnosti. In to že od razsvetljenstva naprej s paradigmo svobodnega meščana, kar se navezuje še na antiko, ko se je na mestnem trgu oziroma agori dogajalo politično življenje. Vendar pa Dešman tudi pravi: »Ljubljani so prenove prinesle preporod, ki se meri v oživljenjem utripu in povečanem obisku turistov. Vendar pa je naša urbana kultura nizka, preprosto ne razumemo, da je biti meščan tudi svojevrsten javni performans.«

Trg republike

Vse lepo in prav, ampak Trg republike se vseeno zdi po nedavni prenovi sterilna, nedokončana ploščad z nejasno namembnostjo. Počistili so jo sicer avtomobilske pločevine, a je zanimivo dejstvo, da je snovalec ploščadi, arhitekt Edvard Ravnikar s kombinacijo asfalta, kock in kovinskih vložkov to površino pravzaprav predvidel ravno za avtomobile.

Podžupan Koželj: »Zakaj takšna nestrpnost, urejanje mesta je vendarle proces postopnih ureditev! Slovenci imamo očitno problem s praznimi prostori, imamo agorafobični gen, ki smo ga pridobili, ko smo živeli v dolinah. Počutimo se nelagodno in hočemo prostor zapolniti.« Pravi tudi, da so trg lahko preuredili šele po dolgoletnem pravdanju za ploščad.

Ta zgodba sega še v leto 1963, razpletla pa se je na škodo mesta, ko je Zavod za izgradnjo Trga revolucije predal ploščad današnjemu lastniku, švicarskemu podjetju BSL, mesto pa ni znalo postopka izpeljati sebi v prid. Ko so se v času županje Danice Simšič razkrili problemi SIB banke in je odstopil nadzorni odbor Holdinga s predsednikom Andrejem Tošem na čelu, se spomni arhitekt Miha Jazbinšek, se je mesec dni pozneje pojavila zasebna pobuda s Tošem na čelu in garažno hišo je dobilo prej omenjeno podjetje BSL. Javno podjetje parkirišča se je moralo umakniti s ploščadi, tam je nastalo zasebno parkirišče, in »že dolgoletna moralna obveza mesta je bila, da gredo 'Švicarji' s ploščadi ter da se lastništvo ploščadi uredi«, pravi Jazbinšek. Po aktualni pogodbi mora zdaj lastnik garaž pod ploščadjo popraviti konstrukcijo in hidroizolacijo stropne plošče, mesto pa tlakovati ploščad po izvirnih načrtih prof. Edvarda Ravnikarja, kar so že storili.

Trg so torej gradili več desetletij, po Koželjevih besedah »z vizijo sodobnega političnega, kulturnega in tudi trgovskega središča Ljubljane, postalo pa je tudi priljubljeno zbirališče za mlade in skejterje«. In ravno slednje po njegovem potrjuje pravilo, da lahko javni prostor gosti hkrati ali zaporedoma različne prireditve in oblike javnega življenja. Z ureditvijo lastništva in prenovo infrastrukture so storili prvi korak, drugi jih čaka z revitalizacijo prostora. Razpisali bodo natečaj za opremo in uprizarjanje trga, upoštevati pa bo treba, da gre za večnamenski, državniški trg. Koželj pravi, da si želijo ljubljansko verzijo londonskega Hyde parka.

»Nič ni narobe s skejterji, niti recimo z uličnimi glasbeniki, to so vedno detajli neke podobe trga, ki imajo svojo logiko in niso moteči,« meni arhitekt Miha Jazbinšek. »Moteče pa je to, da župan Zoran Janković nikoli ne uredi do konca tistega, kar sodi zraven in kar je bistveno. Tak velik prostor živi predvsem na svojih robovih in v povezavah navzven. Z NLB kot lastnico stolpnice bi se moral znati dogovoriti, da ploščad pred svojo zgradbo uredijo, prav tako med obema stolnicama, pred preddverjem Cankarjevega doma, kjer zdaj poganja trava. Trg je pravzaprav na vseh štirih robovih prostorsko popolnoma neartikuliran.«

Trg republike je imel to nesrečo, da je gradnja dveh stolpnic in ploščadi vmes za kar nekaj časa zastala, in že takrat so se spraševali, kako trg oživiti, nenazadnje niti diagonale prek trga niso imele nekega cilja. Erjavčeva cesta recimo nikoli ni bila ciljna točka mestnega življenja, so pa tamkajšnji park po Jazbinškovem mnenju protipravno denacionalizirali in vrnili lastniku. Zanemarjen je tudi za počivanje in druženje izredno atraktiven spomeniški kompleks proti Valvazorjevi, namesto stika s Šubičevo pa so nerazumno postavili količke. Nedodelana je tudi ploščad pred Maximarketom.

Kongresni trg

Smer, velikost in oblika ploščadi Kongresnega trga oblikujejo skupaj z mestno krono, ljubljanskim gradom, in uršulinsko cerkvijo s strani prostorno dvorano na prostem, razmišlja Koželj. Trg je skupaj s parkom Zvezda srce mesta in kraj bogatega zgodovinskega spomina. V vrzeli na njegovem severnem obodu bodo zato postavili osrednji državni spomenik vsem žrtvam vojn.

Sicer pa sta od prenove Kongresnega trga minili že dve leti in res počasi dobiva živahnejšo podobo, še vedno pa se slišijo očitki na račun revitalizacije. Imamo neposrečeno garažno hišo, nepovezan trg s parkom Zvezda ter neurejene obrobne izhode s trga. Okolico Bukvarne so zdaj nekoliko uredili, namesto parka proti nekdanjemu Šumiju, kot je bilo nekoč, pa stoji ograja, kamor jo je zakoličil Zavod za kulturno dediščino. Tovrstno ograjevanje naj bi bilo celo nezakonito, saj so stavbe porušili, potrebnih gradbenih dovoljenj za nadaljnje posege pa niso uredili. Domišljen ni niti odnos do Vegove, ki jo zapirajo količki, niti odnos do Kazine, kjer vas ustavi preširoka rampa.

Nadaljnji očitki letijo na tip prireditev na trgu. Arhitekt dr. Viktor Pust je prepričan, da športne in druge preglasno ozvočene promocijske prireditve s šotori in stojnicami ne sodijo na ta trg. Kako se bo mesto vedlo do tega prostora, ga bo namenjalo dogodkom z neko dodano vrednostjo, ali bo in koliko bo prostora za »komercialo«? »Na prostrano ploščad Kongresnega trga smo prenesli velike kulturne in množične prireditve, ki so še pred kratkim prekomerno obremenjevale Prešernov trg. Ni pa teh prireditev čez leto spet toliko, da bi lahko trg namenili izključno kulturnim dogodkom. Tudi manjšega, po obliki podobnega Novega trga ne moremo namenjati izključno umetniškim postavitvam okoliških ZRC SAZU ali NUK,« pravi podžupan.

Prešernov trg

Prešernov trg je med ljubljanskimi trgi prvi po priljubljenosti in predstavlja glavno vozlišče mesta, zato so se korenite prenove lotili najprej tam. Mesto ga danes vidi kot stikališče glavnih poti in tokov pešcev, prostor pomembnih spomenikov in zgodovinskih stavb, skupaj z Ljubljanico, vodno osjo mesta, s trga se odpirajo pogledi na glavne mestne spomenike in grad. Tu je točka, kjer se moderno mesto srečuje s srednjeveškim jedrom. »Trg je urbanistični spomenik in simbolno središče naroda, ki ga pooseblja spomenik Francetu Prešernu,« poudarja Koželj. »Zato tudi vsi organizatorji želijo svoj dogodek najprej organizirati na tem trgu, bodisi kulturni, športni ali kakšen drug komercialni, čeravno je prostorsko omejen in po svojem simbolnem pomenu ni primeren za glasne, množične dogodke.« Vse je res, vendar osrednji problem trga še vedno ostaja – prenatlačen je z raznoraznimi prireditvami.

Trg, ki to prej ni bil, saj je šlo za križišče, je prostorsko artikuliral šele Ravnikarjev krog v osi frančiškanske cerkve, čeprav po mnenju nekaterih arhitektov premalo upošteva kompozicijo Tromostovja, gostinski in trgovski lokali pa tudi niso najbolj posrečeno umeščeni v prostor. In ker ne gre ravno za tipičen trg, tako kot nista tipična niti Kongresni in Trg republike, imajo vsi trije problem, da se nanje ob prireditvah postavljajo preveliki odri.

Očitki gredo tudi na račun pretirane ozvočenosti na nekaterih prireditvah, medtem ko na podobnih evropskih trgih veljajo stroge omejitve. Koželj zatrjuje, da so v dovoljenjih za organizacijo prireditev postavljene omejitve hrupa po uredbi o načinu in pogojih uporabe zvočnih naprav. In ravno predvidena hrupnost je eno ključnih meril, na kateri trg, ulico ali nabrežje neki dogodek umestijo, pravi Koželj. Vendar to očitno ni poseben, na ravni mesta premišljen odlok, temveč splošni, ki velja na ravni celotne države.

Na vprašanje, kako mesto krmari med interesi kapitala, ki ga zanima pobiranje rent iz prostorov z dodano vrednostjo, in interesi civilne družbe, Koželj odgovarja, da je to zanj prezahtevno, pa še ideološko obarvano vprašanje, ki dejansko ne zadeva vprašanj, povezanih z nazadovanjem in izumiranjem mestnih središč, s čimer se sicer ubadajo vsa evropska mesta. »Zadnjih osem let se sistematično trudimo staro mesto in mestno središče ohraniti pri življenju, da se ljudje ne bi več odseljevali in lokali zapirali zaradi konkurence velikih trgovskih centrov v predmestju. Lokale v občinski lasti oddajamo glede na lokacijo in pričakovani dobiček iz dejavnosti po diferencirani najemnini, vedno več lokalov pa gre tudi v roke dejavnosti civilne družbe, v brezplačni najem, ravno zato, da ohranimo raznolikost dejavnosti in ponudbe. S tem se ohranja ravnovesje med donosnimi, komercialnimi, in nekomercialnimi dejavnostmi.«

Sporna karta prireditvenih prostorov

V razvitih mestih po Evropi po zelo jasnih strokovnih kriterijih razporejajo javne dogodke na različne trge in ulice. In sploh nam ni treba tako daleč, saj ima že mesto Maribor razvrščena in poimenovana svoja prizorišča, kjer so definirani pogoji najema prireditvenih prostorov, primernih po namembnosti. Nekaj podobnega ima tudi mesto Ljubljana, reče se ji karta prireditvenih prostorov, pri kateri pa se stvari zapletejo.

Na vprašanje, kateri profili strokovnjakov so sestavili karto, s kom je bilo mesto v dialogu in ali je šla karta tudi skozi proceduralno potrditev mestnega sveta, podžupan Koželj odgovarja, da sta karto izdelala s kolegom sodelavcem na lastno pobudo z upoštevanjem urbanističnih, spomeniškovarstvenih, funkcionalnih, okoljskih in simbolno-pomenskih meril primernosti posameznih prireditvenih prostorov. »Karto je sprejel kolegij župana kot strokovno podlago za odločanje o umestitvi vsake prireditve posebej, sicer pa pogoje za izvedbo prireditev postavlja in določa služba pristojnega oddelka. Ta karta je predvsem informativna, ni rigiden prostorski dokument, zato jo je mogoče vedno dopolniti z novimi ureditvami ali širitvami prireditvenih javnih prostorov,« pojasnjuje Koželj. Pravi še, da se pri tako velikem številu različnih prireditev na prostem skozi vse leto v Ljubljani pravzaprav ne da vnaprej opredeliti, kateri trgi, ulice in nabrežja so primerni za določeno kategorijo prireditev.

»Ta karta ni šla skozi proceduro mestnega sveta, to je privatni 'fuš' podžupana Koželja. Karta ni nič drugega kot inventarizacija odprtih prostorov, kjer bi se lahko kaj dogajalo,« pa pravi še do ponedeljka uradno mestni svetnik Jazbinšek, ko mu pokažem karto in jo vidi prvič. Očitno med svetniki na to temo ni tekla vsebinska in strokovna razprava. »Koželj ne sme skozi županski kolegij diktirati urbanistom, kaj je treba narediti. Potreben je odlok o prireditvenih prostorih, kjer bo opredeljena tudi potrebna infrastruktura, vključno s 'senčnimi jadri' namesto predimenzioniranih odrov. Takšno karto bi moral izdelati oddelek za urbanizem MOL in sprejeti mestni svet.«

Kritičen je tudi do vsebine. »Označeni so recimo tudi prostori, kjer ne morete dobiti električnega priključka, ker razmerja med Elektrom in mestom niso urejena. In čudovit prireditveni prostor, Privoz z odrom na vodi, recimo, sploh ni označen. Ni pravega odnosa do prostorov in kaj vanje sodi. Vse vam pove odnos mesta do teh vprašanj na primeru vsakoletnega praznovanja osvoboditve mesta 9. maja. Župan na grajskem dvorišču postavi šotor za gasilske veselice. To je sredi kulturnega spomenika nedopustno!«