»Ne vem, kakšno vreme bo tisti dan, a bo v dvorani zagotovo toplo, če ne že vroče. Skušali bomo odpreti še najbolj zaklenjena srca,« koncert prihodnji petek napoveduje bobnar Nelfi Depangher. Faraoni razlagajo, da so s Terezo Kesovijo in Oliverjem Dragojevićem že dolgo prijatelji, tako da sploh ni nenavadno, da bosta na častitljivi obletnici nastopila z njimi. Z Dragojevićem so v 80. letih celo zelo uspešno nastopali po ZDA.

80. leta kot zlato obdobje glasbe

Ravno to obdobje pa Faraoni izpostavljajo kot zlato dobo glasbe. »To so bili odlični časi za glasbo tako pri nas kot po vsem svetu,« je prepričan pevec Slavko Ivančič. »Za nas je bilo sicer najboljše obdobje med letoma 1994 in 2000, ko smo v tako kratkem času posneli kar štiri albume, na velikem koncertu v San Simonu se je zbralo več kot 10.000 ljudi, mi pa smo tam še celo posneli CD in DVD. Ne želim, da to zveni pretenciozno, a je malokomu v Sloveniji uspelo kaj podobnega,« pravi Slavko. Leta 1994 je skupina zmagala tudi na festivalu Melodije morja in sonca.

Kar se tiče današnje popularne glasbe pri nas, se Faraoni ne strinjajo popolnoma. Bobnarju namreč ni tako zelo všeč, saj se mu zdi, da se glasba danes išče, a se še ne najde, poudarja pa tudi, da se uporablja zelo veliko elektronike, čustev pa je v njej zelo malo, kar ljudje zelo pogrešajo. Kitarist Enzo Hrovatin po drugi strani meni, da je Slovenija zelo bogata v umetnosti in da se dela kakovostno, poleg tega pa, da imamo res dobre glasbenike. Frontman Slavko pa pogreša nacionalno pripadnost. »Na slovenskih glasbenih postajah pogrešam več slovenske glasbe. Seveda gre pri komercialnih postajah le za zaslužek, zato njih ne morem komentirati, ne razumem pa politike nacionalnega radia. Vse kar je »tuje«, pa čeprav je le 20 kilometrov čez mejo, pa je že boljše,« se huduje.

Če bi bili odvisni od drugih, jih ne bi bilo več

Fantje sicer razlagajo, da je bilo že od nekdaj tako, da so nekateri glasbeniki prišli za en dan in jih potem ni bilo več, drugi pa so ostali. »Mi smo si sami pisali skladbe, zato smo tudi tako dolgo obstali na tej glasbeni sceni. Če bi bili odvisni od drugih in bi jim morali plačevati, ne bi prišli nikamor,« poudarja Enzo. Slavko pa dodaja: »Kvaliteta in pošten posel vedno obstaneta.«

Faraoni se raje kot legende opisujejo kot pionirji, ki so si upali pustiti dolge lase, biti uporniški in staršem morda reči »ne«. Se pa strinjajo, da je naziv legenda izraz spoštovanja. Dolgo so že na sceni, kar 45 let, se skorajda začudijo, ko številko slišijo naglas. »Daljšo glasbeno dobo ima le še Tomaž Domicelj,« se zasmejejo.