Ljubljanski klubski šport ima pestro in razvejano zgodovino, a malokdo bi uganil, da so se prvi s tekmovalnim športom v prestolnici začeli ukvarjati kolesarji. Ljubljanski Nemci, ki so bili v desetletjih do prve vojne v športnem pogledu vedno korak pred Slovenci, so leta 1885 ustanovili Laibacher bicycle klub. Dve leti za tem so sledili slovenski športni navdušenci. »Kolesarstvo je že pred koncem 19. stoletja gradilo velodrome in v Ljubljani je bil odprt velodrom na današnjem letnem telovadišču, ki je nastalo, potem ko po zamrtju kolesarstva niso vedeli, kaj z njim,« je pojasnil dr. Tomaž Pavlin, nekdanji uspešen ljubljanski hokejist, zdaj profesor zgodovine športa na fakulteti za šport.
Ob tem velja po Pavlinovih besedah vendarle najprej pojasniti razdelitev na športen in telovadno-planinski svet: »Sokol je bil res znanilec nove dobe na področju telesne vadbe, ni pa se ukvarjal s tekmovalnim športom, ker bi to porušilo telovadno usmerjenost društva. Standardizacija s pravili in specializiranimi tekmovanji je angleška socialna inovacija, ki se je potem širila na evropski celini prek klubov,« je pojasnil Pavlin. Vendar je ne glede na to Sokol nedvomno imel vpliv tudi v klubskem športu, saj so nekateri člani ljubljanskega matičnega društva tudi prisotni med ustanovitelji Ilirije, bil pa je tudi promotor telesnih aktivnosti nasploh in je pri nas začel športe, kot sta odbojka in košarka.
Leta 1907 je mesto dobilo prvi uradno imenovan športni klub – Ljubljanski sportni klub (LSK), ki ga je prav tako prehitel nemški Laibacher Sport Verein, ustanovljen sedem let prej. LSK se je posvetil veslanju in tenisu, pozimi pa sankanju in smučanju. Zgradil je čolnarno v Trnovem, še prej pa prevzel sankališče v Tivoliju. »Pripravili so sankaški led in tekmovali v sankanju, ki je bilo predhodnik današnjega boba, torej resna zadeva. Uvedli in skrbeli so tudi za sankaški red. Poleg rekreativnih torej že ima prve športne znake,« je pristavil Pavlin. Pomen LSK je tudi v uvedbi plavanja, saj so se lahko ljudje vključili v veslaške aktivnosti zgolj pod pogojem, da znajo plavati. Do zgraditve kopališča na Iliriji leta 1929 je konkuriral Iliriji in Primorju, najboljši tekmovalec LSK Draško Vilfan pa je celo prvi premagoval Dalmatince v kravlu. Ko je še on prestopil v Ilirijo zaradi bazena, se je klub začel osredotočati predvsem na veslanje in današnji Veslaški klub Ljubljanica je njegov naslednik.
Čehi povozili Ilirijo, ki jim je sunila nogometaša
Nogometni začetki so se v Ljubljani pojavili z dijaškim klubom Hermes, ustanovljenim leta 1909, prvi članski nogometni klub Ilirija pa je nastal dve leti pozneje. Hitro se je začelo novačiti najboljše dijake in delati za skupno člansko moštvo, a je imela Ilirija nekaj časa edinega tekmeca v goriški Jugoslaviji, ki je po prvi svetovni vojni ugasnila. Ena najbolj prelomnih tekem za Ilirijo je bila gotovo leta 1913 s praško Slavijo, ki je zaradi ljubljanskih študentov v današnji češki prestolnici posredno vplivala tudi na razvoj športa pri nas. Ilirija je tekmo izgubila s kar 10:0, tudi domači komentator ni mogel prehvaliti češke igre. Ljubljančani so zato praškega nogometaša Jirkovskega prepričali, da je prevzel trenersko krmilo Ilirije.
»Nemci so sicer prej začeli organizirano igrati nogomet, ampak potem so Slovenci z Ilirijo prevzeli pobudo in postavili dominanten slovenski nogometni klub. Tehtnica se je nato že začela nagibati na slovensko stran, Ljubljana je postajala na športnem področju vedno bolj slovensko mesto. Dokončno se je to obrnilo po prvi vojni, nemški vpliv na športnem področju pa je ostajal tam, kjer so bili Nemci ekonomsko močnejši, denimo v Mariboru in Celju,« je razložil Pavlin.
Leta 1918 je nastala Sportna zveza Ljubljana, v katero je začelo vstopati vse več klubov iz Slovenije, začela pa je organizirati tudi državna prvenstva za posamezne sekcije. Nogometni primat je vse bolj utrjevala Ilirija, ki je do svojega nogometnega konca leta 1936 osvojila dvanajst naslovov državnega prvaka. V tem času se je razvil pravi mestni derbi s Primorjem, ki so ga leta 1920 ustanovili pred fašizmom prebegli Primorci. Črno-beli so zeleno-belim še bolj kot v nogometu parirali v atletiki in plavanju in zaradi tega poželi veliko neodobravanja domačinov. Ko se je Ilirijina nogometna sekcija pred drugo vojno razpustila, se je njen igralski potencial združil s Primorjem v NK Ljubljana in zaigral v zvezni jugoslovanski ligi, po vojni pa se je klub obudil v Enotnosti, nato nadaljeval kot Odred in Triglav, dokler se ni kot veliko drugih športnih klubov v začetku šestdesetih združil pod znamko Olimpija.
Kako umiriti divje drsalce
Ilirija pa ni bila samo nogometna znamka, temveč je ključno vlogo odigrala tudi v številnih drugih športnih panogah. Pogumna in vizionarska gradnja bazena, ki sta ga klub sam in njegov legendarni član Stanko Bloudek zgradila s svojimi sredstvi, je recimo pomembno vplivala na večjo konkurenčnost slovenskega plavanja. Rezultat je bila tudi prva slovenska medalja z večjih tekmovanj, ki jo je leta 1938 na evropskem prvenstvu v Londonu dosegel Tone Cerar. Ledino je Ilirija orala tudi na področju zimskih športov, saj so hokej po kanadskih pravilih prvi igrali prav na drsališču pod Cekinovim gradom, kot je zapisal Viktor Vodišek, »zato da bi divjim, perfektnim drsalcem naložili tako izdaten trening in bi na drsališču zavladal potreben red in mir«. Seveda ne gre pozabiti Ilirijinega in Bloudkovega prispevka k smučarskim skokom z zgraditvijo skakalnice v dolini pod Poncami.
»Po vojni se meščanski športni klubi seveda niso obnavljali, so se pa zato njihove sekcije združile v nove klube,« je pojasnil Pavlin. Takrat so bila priljubljena imena Enotnost, Udarnik, Svoboda in Odred. Večina klubov se je nato začela združevati pod imenom akademske Olimpije konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tega obdobja se dobro spominja dr. Iztok Durjava, direktor Športnega muzeja v Ljubljani in nekdanji nogometaš. »Ljubljana je bila zelo navezana predvsem na košarko zaradi velikih uspehov, na hokej zaradi derbijev z Jesenicami in seveda na nogomet. Z očetom sem si ogledal vse tekme v prvi jugoslovanski ligi. Spomnim se, da je bilo občinstvo zelo zahtevno, kritično, a veliko bolj umirjeno kot danes. Zaradi stojišč je bilo tudi po 18.000 ljudi, pa se spomnim samo enega večjega incidenta, ko so hoteli pretepsti sodnika,« je opisal. Teh zlatih časov ljubljanskega nogometa se rad spominja in upa, da se bodo v teh zahtevnejših razmerah še kdaj vrnili.
