Pribičevič: Smo in nismo. Bistveno je, da se človek, preden nabavi psa, pozanima, kaj sploh pomeni biti pasji lastnik. To je odgovorno. Iz prakse lahko povem, da taki ljudje kasneje skoraj nikoli nimajo težav s svojimi psi in skoraj zagotovo se tak pes nikoli ne bo znašel v zavetišču. Problem nastane, ker si ljudje psa omislijo kot igračko ali darilo za otroke. Ko po dveh ali treh letih pride do resnih težav, pa obupajo, kar je zelo neodgovorno.
Težava je verjetno tudi v tem, da ljudje izbirajo pse predvsem na podlagi estetskih meril, ne pozanimajo pa se dovolj, kakšne so osnovne značilnosti pasme, ki jo kanijo kupiti.Pribičevič: Točno tako. Če bi se ljudje pozanimali, zakaj se je primarno uporabljala neka pasma, bi verjetno izbrali tako, ki najbolj ustreza njihovemu življenjskemu slogu. Če psa psihično in fizično zaposliš, kot je treba, je skoraj nemogoče, da bi prišlo do kakršnih koli vedenjskih motenj.
Pogačnik: V Sloveniji so trenutno popularni bigli, na splošno se ljudje radi odločajo za lovske pse. Ne vedo pa, kaj to potegne za sabo. Ti psi imajo lov v genih. Čim bo prišel na sled divjadi, bo vključil nagon in bo tekel za srno. Zato v nekaterih evropskih državah ne moreš dobiti lovskega psa, če nisi lovec. In prav je tako.
Včasih so bili psi pogosto na verigah, danes pa se jih vozi v vozičkih kot dojenčke, se jih oblači v najrazličnejša oblačila, spijo z lastniki, jedo pri mizi, imajo svoje profile na facebooku in podobno. Ali ne gre pri takem počlovečenju pravzaprav za psihično mučenje psa?Pribičevič: Ko je David v eni od oddaj rekel, da pes manj trpi na verigi, kot če je psihično mučen v tem smislu, se je na naju vsul kup kritik. Pri psu je treba zadovoljiti njegov nagon, ne pa, da ljudje izhajajo iz sebe in skozi psa zadovoljujejo svoje potrebe.
Pogačnik: Počlovečen pes ne more biti srečen. Takih pa je v Sloveniji gotovo 80 odstotkov. Kako bi se človek počutil, če bi moral lulati po vrtu, zakopavati kosti, ko pa bi videl drugega človeka, bi mu začel ovohavati zadnjico!?
V Sloveniji je tudi nenavadno veliko pasjih šol. Kako naj novopečeni pasji lastnik sploh ve, v katero naj se vpiše? Kako ločimo dobre in slabe?Pribičevič: Vsekakor ni dobro, da se vpišemo v kinološko društvo, ki je za ovinkom. Ko na primer iščemo polagalca ploščic, ne gledamo samo na ceno, ampak so pomembne tudi reference; da je morda sosedu vrhunsko položil ploščice. Pomembno je torej, da vpišemo psa v tako pasjo šolo, kjer so inštruktorji s svojimi psi že nekaj dosegli.
Lahko izbor »napačne« pasje šole botruje kasnejšemu neželenemu vedenju psa?Pribičevič: Vsekakor, saj nekateri inštruktorji uporabljajo zastarele metode, ki povzročijo več škode kot koristi. Toda težave je treba iskati predvsem pri lastnikih. Treba se je vprašati, ali smo dovolj dolgo vztrajali v sistemu, ki je bil postavljen. Ljudje so namreč pogosto zelo neučakani in rezultate pričakujejo v petih minutah. Tudi zato, ker gledajo, kako se na televiziji Šepetalec psom pod enim kotom dotakne psa, čez dva dni pa je ta že rehabilitiran. Pa to ni kritika Cezarja Millana. Ljudje so smešni, ker si gradijo pričakovanja na podlagi televizijskih oddaj, kjer je čas zelo relativen. V resničnem življenju se rezultati pokažejo šele čez čas, včasih tudi šele po letu ali dveh. Vzgoja psa je garanje, tega se ljudje premalo zavedajo.
Že v televizijskih oddajah sta večkrat omenila zastarele metode vzgoje in šolanja psov. V čem se konkretno razlikuje vajin sistem dela?Pribičevič: Midva težave rešujeva tam, kjer nastajajo. To pa je doma in ne na poligonu. Na poligon lahko peljemo psa, da se uči ukazov, ampak od tega – roko na srce – razen komunikacije nimamo kaj dosti. Pomembno je, kaj ljudje doma delajo s psom, kakšen sistem imajo postavljen, šele nato pridejo na vrsto šola in pasji športi. Ko bodo to ljudje dojeli, jim bo precej lažje. Vzgoja in šolanje sta namreč dva različna pojma. Zato so ljudje tudi razočarani nad pasjimi šolami – mislijo, da pridejo po vzgojo, dejansko pa delajo vaje poslušnosti.
Sta tudi zagovornika tako imenovane pozitivne motivacije, za kar v veliki meri uporabljata hrano. Kaj pa psi, ki imajo doma hrano venomer na razpolago in jim ta ne predstavlja motivacije?Pogačnik: Najina osnovna naloga je, da lastnikom razloživa, zakaj ni dobro, da je posoda s hrano samopostrežna. Za nobeno žival ni naravno, da ima hrane na pretek. Vse živali, sploh plenilci, se za hrano trudijo. Pasji mladiči morajo dati vse od sebe, da pridejo do seska. Kasneje, ko so stari pet tednov, se borijo kot levi, da pridejo do posode s hrano. Če lastnik psu »zastonj« ponudi hrano, s tem psu mahoma podre svet, ki ga ima zapisanega v genih. To je približno tako, kot če bi ljudje živeli v Mercatorju.
Pribičevič: Hrana je dobro sredstvo nagrajevanja psa, saj zadovolji enega od njegovih primarnih nagonov. V prvi fazi hrana lastnika in psa tudi najbolj poveže. Kasneje, po enem letu hrane kot motivacije sploh ne uporabljava več. Nagrajevanje se prilagaja glede na starost, zrelost psa.
Katere nezaželene vedenjske oblike so pri slovenskih psih najbolj pogoste?Pogačnik: Težko je reči, so zelo različne. Največ je morda vlečenja na povodcu, skakanja po ljudeh, lajanja na zvonec, ločitvene tesnobe in seveda agresije do drugih psov.
Agresijo pasji lastniki največkrat povezujejo z dominanco.Pribičevič: Na prste ene roke lahko preštejeva res dominantne pse, ki sva jih videla. In tukaj je po mojem mnenju Cezar vendarle naredil nekaj škode. On namreč predpostavlja, da je vsak pes, ki je agresiven, tudi dominanten, zato mu skuša zbiti dominanco iz glave. Po najinem mnenju pa je večina agresivnih psov prestrašenih, zmedenih. Vedenje dominantnega in prestrašenega psa je lahko na prvi pogled enako: tudi prestrašen pes renči, ko se mu nekdo približa, a to počne iz strahu. Dominanca tudi ni nekaj, kar je trajno, to je čisto situacijska stvar. To pomeni, da »dominanten« pes po navadi v drugem okolju funkcionira čisto drugače.
Pogačnik: Psi nimajo težav s tem, da morajo biti vedno prvi – kot ljudje. Oni so pravzaprav radi vodeni. Če pa nimajo pravega vodje, dobijo tendenco postati šefi, ker jim drugega niti ne preostane.
Pri tem pa se očitno strinjata s šefom vseh pasjih šefov. Ko je pred kratkim gostoval v Zagrebu, je namreč tudi Cezar dejal, da pes nikoli ne sledi nestabilnemu vodji. Da to počnemo le ljudje.Pribičevič: Absolutno. A to pomeni predvsem, da mora biti človek kot vodja tropa dosleden, da ne govori v prazno in da se drži lastnih pravil. Avtoriteto si moraš pridobiti brez fizične sile.