Za razliko od zadnjih dveh vlad, ki sta varčevali primarno pri javnih investicijskih in materialnih izdatkih, pa naj bi breme tokratnega varčevanja nosili izključno zaposleni v javnem sektorju ter prejemniki socialnih prejemkov in pokojnin. Čeprav so Zujf in ukrepi vlade Alenke Bratušek znatno posegli v maso plač javnega sektorja, pa bo, vsaj glede na številke, ki jih je v medije lansiral finančni minister, tokratni poseg neprimerno večji. Z znižanjem vrednosti plačnih razredov do slabih pet odstotkov in znižanje vplačil dodatnega pokojninskega zavarovanja javnim uslužbencem je prejšnja vlada privarčevala zgolj okoli 100 milijonov evrov letno.

A tokrat nas ne čaka običajno varčevanje zgolj zaradi nižanja mase plač v javnem sektorju, temveč bi vlada Mira Cerarja želela za ceno nižje potrošnje spodbuditi investicijski cikel prek oživitve državnih investicij. Ideja ni nova. V šestdesetih in sedemdesetih so to zelo uspešno počeli v Braziliji in, z nekoliko drugačnimi mehanizmi, zasebna potrošnja v zadnjih desetletjih plačuje investicijski bum tudi na Kitajskem. S povprečno desetodstotnimi stopnjami gospodarske rasti v omenjenih obdobjih takšno gospodarsko politiko težko kvalificiramo kot neuspešno za omenjeni državi. Mehanizem, ki temelji na ideji, da je multiplikator investicij v infrastrukturo bistveno večji in učinkuje na daljši rok od rasti zasebne potrošnje, je lahko učinkovit, vendar ni brez nevarnosti.

Poglavitna nevarnost zanašanja na državno investicijsko dejavnost je v tem, da bi se takšne politike držali predolgo in za vsako ceno, kar bi nas zlahka oddaljilo od osnovnega cilja, torej stabilizacije javnih financ. Infrastrukturni projekti so namreč razmeroma dolgotrajni in pogosto zahtevajo verižno in večletno investiranje v različne segmente komunalne, cestne, informacijske in energetske infrastrukture. Zlahka se zgodi, da potrebe po financiranju ali dinamika financiranja presežejo omejitve domačih prihrankov in nas dodatno zadolžijo.

Po drugi strani zniževanje mase plač prinaša manjše prihranke, kot je videti na prvi pogled. Povprečna plača v javnem sektorju je julija znašala dobrih 1700 evrov, kar pomeni, da bi znižanje plač udarilo po žepu (v povprečju) davčne zavezance v 3. dohodninskem razredu z 41-odstotno mejno davčno stopnjo. Če upoštevamo še, da v povprečju porabimo približno 40 centov dodatnega evra zaslužka in da je naša potrošnja večinoma obdavčena po 22-odstotni davčni stopnji, predvideni prihranki države nadalje hlapijo. Od enega evra, ki ga država vzame iz malhe za plače, privarčuje zgolj dobrih 50 centov, pa se sploh še nismo dotaknili posledično nižjih socialnih in pokojninskih prispevkov ter negativnega vpliva na trenutno in prihodnjo potrošno klimo. Dejanski prihranek države z znižanjem plač v javnem sektorju za en evro je na koncu bližje tretjini kot pa polovici evra.

Mirno lahko predpostavimo, da bo vlada vztrajala vsaj pri podaljšanju trenutno veljavnih ukrepov omejevanja plač v javnem sektorju, kar prinaša dobrih 270 milijonov evrov prihrankov. Čeprav prostor za racionalizacijo še ostaja, je težko pričakovati, da bodo sindikati nanjo pristali. Kar pogrešam pri varčevanju v javnem sektorju, je kakovostna in transparentna analiza dejanskih potreb posameznih javnih servisov, ki bi lahko dajala podlago racionalizaciji. Pavšalni varčevalni rezi ne prizanašajo produktivnim in učinkovitim delom javnega sektorja ter demotivirajo tiste, ki so delu resnično predani.

Morda pa se rešitev vprašanja višine plač v javnem sektorju oziroma njihove upravičenosti ponuja v obliki nadaljnjega povečevanja transparentnosti izplačil zaposlenim v javnem sektorju. Nedavna študija Alexandre Masa (NBER, 2014) namreč ugotavlja, da so od leta 2010, ko so sprejeli zakon o javni objavi plač na kalifornijskih občinah, plače vrhnjih občinskih uradnikov padle za približno osem odstotkov v primerjavi z občinami, ki zakonu niso bile podvržene. Še več, študija ugotavlja, da so bile »menedžerske« plače znižane ne glede na to, ali je šlo za manj ali bolj učinkovite uradnike. Po drugi strani je hkrati prišlo do 75-odstotnega povečanja odstopov teh uradnikov, kar naj bi kazalo, da so bile njihove prvotne plače že blizu spodnje meje za njih sprejemljivega.

Slovensko vlado rešuje tog trg delovne sile, ki bo javnim uradnikom, ki so dovolj dobri v svojem poklicu, da imajo tako imenovano zunanjo opcijo na trgu zaposlitve, otežil odhod. Težava, ki ostaja, je, da bodo za odhod najbolj motivirani in v novih službah najbolj iskani ravno uspešni in učinkoviti javni uslužbenci. Izgube takšnih si ne moremo privoščiti. Načrt finančnega ministra je torej drzen in morda celo obetaven, vendar pot do njega nikakor ni lahka, njegov uspeh pa ne zagotovljen. Študija IMF (2014) tako v času krize daje prednost dolžniškemu financiranju skrbno izbranih infrastrukturnih investicij, medtem ko fiskalno nevtralnega financiranja, kot ga predlaga Mramor, nima za koristnega.