Veszprem ima po treh krogih tri zmage, a proti Čehovskim medvedom, Rheinu Neckarju in Montpellieru ni deloval prepričljivo.

To ni posledica prihoda novih igralcev in morebitne neuigranosti, saj mislim, da proti Rusom in Nemcem nismo igrali slabo. Je pa res, da smo zadnjo tekmo doma proti Francozom odigrali precej slabše in jo dobili šele v napeti končnici. Nismo bili pravi, vendar smo kljub slabi igri smo ugnali močnega tekmeca. Če se malce pošalim: kaj šele bo, ko bomo konstantno igrali dobro.

Vas presenečajo dobre igre nove, mlade in neizkušene celjske ekipe?

Moram priznati, da igrajo zelo dobro, lep in izjemno hiter rokomet, prav hitrost pa je najnevarnejša za tekmece. Tako Vardar kot Montpellier so imeli na kolenih, a žal obakrat izgubili. Če bomo mi v Zlatorogu ponovili slabo igro s tekme proti Montpellieru, se nam slabo piše. Še posebno, ker bomo brez poškodovanega Laszla Nagya.

Veszprem je v minuli sezoni igral na sklepnem turnirju najboljše četverice v Kölnu, glede na okrepitve pa so cilji v tej zagotovo še višji.

Glavni cilj je ponovna uvrstitev na sklepni turnir najboljših štirih v Evropi. Čeprav je skupina težka, je cilj osvojiti prvo mesto, ki ti vsaj na papirju prinaša lažjega tekmeca v osmini finala. Če bomo prvi v skupini, bomo imeli za odtenek lažjo pot do Kölna. Celje? Za Veszprem, Rhein Neckar in Vardar so verjetno »rezervirana« prva tri mesta, v boju za četrto vidim Celje in Montpellier. Oba bosta morala po dvakrat premagati Čehovske medvede, kar je Celjanom polovično že uspelo. Francozi morajo še v Rusijo, kjer ni enostavno zmagati, kot mnogi zmotno mislijo.

Kako se počutite kot novi prebivalec mesta ob Blatnem jezeru?

Veszprem je približno tako velik kot Celje, a nimaš možnosti početi toliko stvari. Pred prihodom mi je klub ponudil nekaj možnosti glede stanovanja, nato sem si jih ogledal in eno izbral. Ker sem trenutno sam, dekle Hana ima v domovini študijske obveznosti v zadnjem letniku fakultete, je v popoldanskih urah malce dolgočasno. Prvi mesec in pol je bila Hana z mano in mi je tudi kuhala, zato skorajda nisem jedel madžarske hrane. Zaradi treningov, tekem, potovanj in drugih obveznosti pa imam prostega časa malo.

Ste z madžarščino že »na ti«?

Na treningih in tekmah je niti ne potrebujem, saj je trener Španec. Govorimo angleško, znam še malce nemško in špansko, zato nimam težav s sporazumevanjem. Znam nekaj besed v madžarščini, a je ta jezik zelo težak. Znam pozdravljati, kaj naročiti v trgovini ali lokalu, kaj malega vprašati, več pa ne. Čeprav zunaj Madžarske skorajda ni uporabna, imam željo, da bi se je naučil več. Zato razmišljam o tečaju, to bi bil zame še en izziv. Tudi zelo prijazni domačini cenijo, če se vsaj trudiš govoriti z njimi madžarsko, ne glede na napake.

Glede na to, da imate v ekipi tudi štiri rokometaše z območja nekdanje Jugoslavije, vam verjetno pride prav tudi znanje srbščine oziroma hrvaščine.

To ni potrebno. Mirko Alilović, Renato Sulić, Momir Ilić in Mirsad Terzić so nekoč igrali v Sloveniji, zato se z njimi pogovarjam slovensko.

In kako so vas sprejeli soigralci?

Na začetku je bilo nekaj treme in negotovosti, ni bilo lahko in enostavno. Še posebno, ker prvič igram v tujini. A zdaj je vedno lažje, ekipa me je odlično sprejela in nimam nobene pripombe. Tukaj je drugačen sistem dela in igre kot v Celju, a sem se dobro vključil, sčasoma pa bo še bolje.

Vas kaj muči domotožje?

Nekaj ga imam, a to je cena ukvarjanja s profesionalnim športom. No, iz meseca v mesec je lažje. Od začetka sezone sem bil dvakrat doma. Če imam dva dneva prosto, se odpeljem v Celje, če pa sta na razpolago manj kot dva, se mi ne splača, čeprav do Celja ni daleč. Skoraj vsi družinski člani pa so že bili pri meni na obisku na Madžarskem.

Kakšni so občutki, ko boste v »sovražnem« dresu igrali proti matičnemu klubu v rojstnem mestu?

Vem, da bodo na dan privrela posebna čustva. Ni mi lahko, saj nisem želel že prvo sezono po odhodu iz Celja igrati proti matičnemu klubu. A žreb je bil neusmiljen, po drugi strani pa je bolje to opraviti čim prej. Čeprav so celjski dres v preteklosti nosili Alilović, Sulić, Terzić in Lekai, bo med vsemi meni najtežje. Igral bom proti svojim prijateljem, s katerimi sem od mladih nog v rokometu. Toda na igrišču med tekmo ni prijateljev, treba je svoje delo opraviti maksimalno, po njej pa bomo seveda spet prijatelji.

Ne glede na to, kdo bo zmagal, bo imela zmaga za vas grenak priokus.

Res je. Imel bom mešane občutke. Če zmaga Veszprem, mi bo žal zaradi nekdanjega kluba, če zmaga Celje, pa zaradi sedanjega.

Torej bi bil remi idealna rešitev?

Ne. (smeh) Veszprem se bori za prvo mesto v skupini, že izguba točke ali celo dveh pa bi nam otežila pot do njega. Trenutno je Veszprem moj klub, zato si želim obeh točk. Če bi tekmo gledal kot navijač s tribune, bi seveda stiskal pesti za Celje. A situacija je pač drugačna in bom želel zmagati v Zlatorogu.

Za vas bo posebno še to, da bo v dresu Celja na vašem položaju na desnem krilu zaigral mlajši brat Gal.

Niti v sanjah nisem pričakoval, da bom tako hitro odšel v tujino in bom že v prvi sezoni igral proti Celju. Tudi tega ne, da bo šest let mlajši Gal tako hitro prišel v člansko ekipo. Imel sem pogodbo s Celjani še za to sezono, zato sem pričakoval, da jo bom oddelal, a se je obrnilo drugače. Posredno je tudi moj odhod ponudil priložnost Galu za igranje med člani. Tekma bo zame posebna v več pogledih, sploh pa za najine starše. Ne vem, za katero ekipo bodo navijali. (smeh)