Kranj je z Bogatajem, ki dejansko leta in leta živi zunaj občine na začasnem naslovu, postal provinca. Mesto z industrijsko, kulturno, športno, zgodovinsko, podjetniško dediščino je hudo nazadovalo. Pri tem pa Bogataj kot prvi človek občine ni zgolj krivec, ampak je dejansko – posledica. Kranjski sindrom pasivnosti je namreč počasi okužil večino Kranjčanov. Če ni več Marka Miliča ali Boruta Petriča, če ni Iskre, Save in Merkurja, Planike in tako naprej, od kod potem meščanom podlaga za samozavest, za zagon iz provincialne zatohlosti in nazadovanja na vseh ravneh? Ljudje v politiki in politikih tega niso prepoznali, vsaj do zdaj ne. Alenka Bratušek je nastala v Kranju, Jelko Kacin je Kranjčan, Karl Erjavec vleče korenine iz gorenjske prestolnice, a se dokazujejo v Ljubljani, Bruslju in še kje. Kranj ne zanima nikogar več, zato ni čudno, da počasi ne zanima več niti ljudi, ki tu živijo. Prav v takem okolju cveti mohanglerstvo: prej neznana podjetja z občino sklepajo ogromne posle, v krajevne skupnosti se neenakomerno prelivajo proračunski evri, kadrovske rešitve so stvar ozkega kroga in na vse to se prilepi še mesna požrtija politične elite kot najbolj žalostna zakuska v kranjski zgodovini.

Seveda Trilar kot novinec ni nobeno jamstvo, da bo vse bolje – a je vsaj jamstvo za spremembo. Kajti Bogataj ljudem med predvolilno kampanjo obljublja nadaljevanje začetega. Ker niti ob nastopu mandata pred štirimi leti ni imel programa, ga javno nima niti zdaj. In kako nadaljevati nekaj, kar se ni niti začelo, je mohanglerska uganka.

Mohor Bogataj in Boštjan Trilar torej zelo jasno poosebljata Kranj, ki je povsem nazadoval, in Kranj, ki hoče spremembe. Ampak: limanice obljub in sprememb so po Sloveniji že privabile mnoge, da so se potem ujeli v – staro, isto, še slabše. Trilar bo zmagal, če ljudje sploh še verjamejo, da je mogoče delati drugače. Mohor Bogataj bo zmagal, če jih bo prepričal, da je njegov način dela Kranju do zdaj koristil.

Nekje vmes pa je spoznanje, da je tretje mesto naše Slovenije postalo pojem mohanglerstva. Prešeren bi se zapil in napisal mojstrovino, Kranjčani pa imajo edini izhod v tem, da gredo na volišče. In si pripišejo vse posledice.