Pa poglejmo samo refren. »Čista jeba, to je čista jeba. Ko si hkrati čisto blizu, pa tak daleč proč od vsega.« Čisto blizu je bila, ja, čisto blizu. Tako zelo se je zbližala z Jean-Claudom, pa tako daleč je bila od vsega. Čista jeba. Ne le zanjo, za vse nas, ki smo se od sramu v zemljo vgrezali. »Ko bi vedla, ko bi znala, tisto noč bi raje spala,« si zdaj prepeva naša nesojena kandidatka za evropsko komisarko. Mi pa raje vedno znova ponavljamo refren.

Minister za finance nam je v tednu, ko je bila Čista jeba popevka tedna, žugal z novimi varčevalnimi ukrepi. Luknja v proračunu da je večja, kot je bila kadar koli, in da je čudno, da ni že prejšnja vlada padla vanjo, in da se mora zdajšnja iz nje skobacati. Ta teden to jebo nadaljuje in grozi z novimi varčevalnimi ukrepi in nižanjem mase plač javnim uslužbencem. Čista jeba.

Milijoni, kaj milijoni, milijarde bodo šle v drugo luknjo brez dna tam v šoštanjski kotel. Zdaj vemo, da so si milijone delili posvečeni pri koritu, mi vsi, ki živimo v čisti jebi, pa bomo še leta in leta skozi proračunske luknje in višje položnice za elektriko plačevali njihove jahte in vikende in kupe gotovine v trezorjih, ki me vedno znova spominjajo na strica Skopušnika iz Mikijevega zabavnika, ki si je vsako jutro privoščil krepčilno plavanje v kupu bankovcev. Tisti trezor me tako čudno, če se danes spomnim na slike iz otroštva, spominja na gromozanski TEŠ 6. Čista jeba!

V parlamentu pa se že tretji mesec ukvarjajo z eno samo temo. Ne, ni finančno stanje državne blagajne, niso socialne stiske državljanov, ni upehano gospodarstvo, niso bančne luknje, niso luknje v cestah, niso čiste jebe, ki tarejo nas vse. Edino, kar zaposluje politiko v teh mesecih, je, ali najbolj znani zapornik še lahko hodi v službo na Šubičevo. Naj že nehajo s to jebo!

V moji vasi gradijo nov vodovod in kanalizacijo. Tisti pri koritu si bodo delili evropske in naše milijone, mi, ki živimo v čisti jebi, pa bomo vse to plačali prek komunalnega prispevka in višjih položnic. Pa še veseli bomo menda morali biti. Kot smo veseli zdaj, ko vsako jutro tuhtamo, po kateri blatni poti, ki je bila včasih ulica, se bomo prebili na prostost (beri: glavno cesto). In sem v službi v skrbeh, ali bo iz pipe tekla voda, ko bom prišel domov. In bom nemočno opazoval, kako bodo ulico najprej zaprli, jo razkopali, položili vanjo neke cevi, jo zasuli, asfaltirali in jo nato čez en teden spet razkopali. Ker so pozabili vgraditi prave cevi. Čista jeba na lokalni ravni.