Osem slovenskih kolesarjev je letos vozilo za 18 elitnih ekip, po številnosti pa presegajo druge slovenske športnike v elitnih klubih najbolj globalnih športnih panog. Simon Špilak je z 29. mestom na lestvici posameznikov svetovne serije znova med trideseterico najboljših na svetu (lani 21.), doslej je bil tako visoko le Jani Brajkovič, in sicer 27. v sezoni 2010. S tem se Špilak uvršča v sam vrh najbolj globalno uspešnih slovenskih športnikov, ob Anžeta Kopitarja, Gorana Dragiča in Samirja Handanovića, s tem da je Špilakova merljivost v svetu številčno utemeljena. Prekmurec je bil vsaj štiri tedne, če izpostavimo njegove najbolj uspešne tekmovalne dni, v središču pozornosti svetovnega kolesarstva. Med stodvajseterico najboljših sta tudi Borut Božič in Luka Mezgec. Oba sta mojstra za enodnevne zgodbe.

Ime Luka Mezgec se ne pojavlja na sceni le zgolj zaradi zgodovinske zmage z italijanskega Gira v Trstu, zaradi katere bi morali kakšno ulico ali cesto na Krasu poimenovati po njem. S petimi enodnevnimi zmagami je tudi med deveterico najuspešnejših kolesarjev sezone. Zvezdnikov in milijonarjev, ki prihajajo iz velikih držav. No, Kamničan je tudi zelo priljuden, zaradi česar je v ljudskih množicah že presegel priljubljenost tihega in včasih samosvojega Simona Špilaka, ki se vseh vrst pojavljanja v medijih na veliko otepa.

Sedemnajsto mesto Slovenije v razvrstitvi držav je v skladu z ravnjo minulih let. S peščico kolesarjev pač ni mogoče pričakovati več. Še posebno takrat, ko se nekomu vse ponesreči, kot se je letos Janiju Brajkoviču, najboljšemu slovenskemu kolesarju vseh časov. Slovenija ima le eno (moško) konkurenčno nizkoproračunsko ekipo in petnajst tekmovalnih dni, iz katerih pa v kolesarski zvezi ne znajo izračunati niti seštevka Pokala Slovenije. Razumljivo torej, zakaj so dosežki presežek presežkov.