Jaroslav Hašek, češki pisatelj, satirik, novinar in še marsikaj, je imel resda burno življenje, toda ko je leta 1923 povsem oslabel na smrtni postelji še kar narekoval nova in nova poglavja svojega romana Dobri vojak Švejk, nedvomno ni pričakoval, da bo naslovni junak dosegel tolikšno priljubljenost – ter da bo sčasoma obveljal za eno glavnih čeških kulturnih ikon in svojevrsten simbol absurdnosti vojne in grotesknosti vsakršnega družbenega reda.
Modri uvidi notoričnega bebca
Švejka skorajda ni mogoče opisati na boljši način kot s katero od njegovih dogodivščin. Na primer: po zaslišanjih na policiji se Švejk znajde pred komisijo sodnih zdravnikov, ki mu zastavljajo vprašanja, kot »Ali je radij težji od svinca?« in »Ali verujete v konec sveta?«, in ko prizna, da ne bi znal izračunati premera zemeljske oble, jim reče, da bi gospodom tudi sam rad zastavil neko uganko. »Imamo trinadstropno hišo, v hiši je v vsakem nadstropju osem oken. Na strehi je dvoje podstrešnih okenc in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišnikova stara mati?« Sodniki so se pomembno spogledali, kot da jim je glede Švejka vse jasno, mu zastavili še nekaj vprašanj in potem napisali tole sporočilo za preiskovalnega sodnika: »Spodaj podpisani sodni zdravniki so ugotovili popolno duševno otopelost in prirojeno bebavost komisiji predstavljenega zgoraj omenjenega Josefa Švejka, izražajočega se z besedami, kakor: 'Naj živi cesar Franc Jožef!' Ta vzklik popolnoma zadostuje za osvetlitev duševnega stanja Josefa Švejka kot notoričnega bebca.«
Švejka nato pošljejo v umobolnico, o kateri pa ni imel slabega mnenja. »O takšni svobodi, kakršno imajo v umobolnici, se niti socialistom še nikoli ni sanjalo. V umobolnici se lahko izdajaš za boga ali devico Marijo, za papeža ali angleškega kralja, za cesarja ali za svetega Vaclava… Nekdo se je izdajal celo za svetega Cirila in Metoda, da bi dobival po dve porciji… Vsak je lahko govoril, kar je hotel in kar mu je pač slina prinesla na jezik, kot da je v parlamentu… Res pa je, da so v umobolnici tudi povsem tihi blazneži. Tam je bil izobražen izumitelj, ki je venomer brskal po nosu in samo enkrat na dan je rekel: 'Pravkar sem izumil elektriko.' Pravim vam, da je bilo v umobolnici zelo lepo, in tistih nekaj dni, kar sem jih preživel v njej, prištevam med najlepše trenutke svojega življenja.«
Z absurdom proti avtoriteti
Švejka seveda odpustijo tudi iz psihiatrične klinike, češ da je simulant, naj se je še tako skliceval na potrdilo vojaških zdravnikov, da je notorični bebec. Vse od dne ali od prvih strani Dobrega vojaka Švejka, ko je policijski špicelj v praški krčmi Pri vrču ovadil tako krčmarja kot Švejka – prvega zato, ker je s stene odstranil sliko avstrijskega cesarja (»Res je visela tam,« je pojasnil krčmar, »in muhe so srale po njej pa sem jo odnesel na podstrešje. Saj veste, nad tem bi se kdo utegnil spotakniti in nastale bi sitnosti.«), drugega pa zato, ker se je ob sarajevskem atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda spomnil na prekupčevalca z živino, ki so ga zabodli v Budjejovicah, in je špiclju Bretschneiderju pojasnil, kakšne žalitve presvitlega cesarja bruhnejo iz človeka v pijanosti (»Vsakršne. Napijte se, dajte si zaigrati avstrijsko himno, pa boste videli, kaj boste začeli govoriti.«) – skratka, vse od trenutka, ko Švejka pripeljejo na policijsko postajo, imajo avstrijske oblasti z njim same težave. Ne znajo ga prav definirati. Švejk podpiše vse, česar ga obtožujejo, toda ali ni tak človek, ki se za obtožnico, ki ga bremeni celo veleizdaje, še zahvali, nor?
Če tako mislijo tudi sodni zdravniki, pa je druga oblastna instanca, specializirana za ugotavljanje osebkovega psihičnega stanja, torej psihiatrija, Švejka odpustila kot simulanta samo ali prav zato, ker je trdil, da je notorični bebec. In nič drugače ni, ko izbruhne prva svetovna vojna in je Švejk vpoklican v vojsko prav na dan, ko ga spet daje revmatizem. V vojaški bolnišnici imajo postopke, po katerih vsak pacient prizna, da je simulant, tudi Švejk, ki pa ima to srečo, da namesto vojaka, poslanega na fronto, postane vojaški sluga, purš, najprej pri feldkuratu Katzu, ko ga ta pri kartah zaigra, pa pri oberlajtnantu Lukašu. Toda sreča ni pravi izraz, saj Švejk in sreča ne gresta skupaj. Če se Švejku kaj »posreči«, tedaj se mu le po zaslugi uslužnosti, izražene s »pokorno javljam«, in pravzaprav že kar presežne pokornosti avtoriteti, tako presežne, da je že sami avtoriteti sumljiva, če je nima raje za norost; a prav v tem presežku uslužnosti, pokornosti, je tudi Švejkova svoboda, ki se afirmira tako v njegovih »svobodnih asociacijah«, torej v napletanju anekdot in zgodb, ki njegove nadrejene včasih spravljajo ob pamet, Švejk pa si – skoraj tako kot Šeherezada – z njimi rešuje življenje (ni poslan na fronto, kar je isto), kot v tako domiselnem izvajanju ukazov, da izpadejo kot absurdni. Švejk torej nikoli ne protestira, marveč prav s svojo presežno pokornostjo najeda avtoriteto z absurdom.
Ruševina, ki prinaša upanje
Literarna zgodovina oziroma Jindrih Halupecky pravi takole: »Švejk ne poskuša spremeniti sveta. Njegov lik prihaja iz samega brezna nihilizma. Noben sistem, nobena naša družbena ustanova ni nič vredna. Razum je ničev, prav tako morala. Ni več mogoče razlikovati med dobrim in zlim, neumnostjo in modrostjo, častjo in bedo. Vsi kriteriji za presojo so padli. Nič ni mogoče storiti za rešitev sveta, nič razen tega, da se nehamo pretvarjati in znova poskušamo med ruševinami in z njimi. Tudi Švejk ni nič drugega kot ruševina, revček, ki se razglaša za bebca. Pa vendar prav in samo on prinaša upanje. Na koncu njegove poti začne svetiti skoraj že ugasla luč. Iti moramo do konca, ostati brez iluzij, sprejeti popoln poraz, da bi svet lahko bil rešen.«
Jaroslav Hašek (1883–1923) je napisal Dobrega vojaka Švejka v letih 1921–23, po tistem, ko se je vrnil iz Sovjetske zveze, kjer je postal celo komisar v Rdeči armadi (pred tem je dezertiral iz avstrijske vojske pa tudi iz Češke legije). Toda v Prago se ni vrnil kot komunist, ampak prav z namenom, da bi napisal roman o vojaku Švejku: zamislil si ga je v šestih knjigah, smrt ga je ustavila pri tretji, četrta, ki jo je napisal njegov prijatelj Karel Vanek, pa je izšla posthumno. Dobri vojak Švejk je takoj imel ogromno bralcev, toda literarna kritika ga ni cenila. Šele veliko pozneje je obveljal za »eno največjih satir v svetovni literaturi«. In še več, Jaroslava Haška, vnetega obiskovalca praških gostiln in bohema, v mlajših letih anarhista in pisca zabavnih zgodb, so celo primerjali s Franzem Kafko, še najmanj zato, ker sta se rodila istega leta in živela v Pragi. »Kaj je kafkovski svet?« se sprašuje Karel Kosik. »To je svet strašnega in nesmiselnega labirinta, svet nemočnih ljudi, ujetih v mreži birokratske mašinerije. Kaj pa je Haškov švejkizem? To je način reagiranja v tem svetu absurdne vsemoči birokratske mašinerije.«
