Narobe svet

Če juha kuharico skuha, če pajku vrat zadrgne muha, če šolarja naloga spiše, če zidajo zidarje hiše, če strica Marka pije vino, če bluza trga teto Lino – če tak je kje na svetu red, je takšen red narobe svet. Tako je nekoč napisal Alojz Gradnik. Nekaj podobnega pa velja za nedavno okroglo mizo o turizmu – pravzaprav okroglo mizo o »začetku priprave izdelave strategije o možnostih razvoja turizma s temeljnim poudarkom izdelave študije in preučitve slabosti in prednosti«. Skratka, gostilniški klepeti o vremenu ali nogometu so desetkrat bolj konkretni.

A vsebinska mlačnost ni bila glavna težava. Bistvo problema je zamenjava osebka in predmeta – kot v Gradnikovi pesmi. Politiki in uradniki, lokalni in državni, so o turizmu razpravljali sami med seboj, kot poslušalci pa so nastopali turistični delavci. »Juha kuharico skuha, strica Marka pije vino.« Skromno sprašujem, ali ne bi bilo logično, da o turizmu razpravljajo oziroma predavajo turistični delavci, poslušajo pa politiki in uradniki. Če je razprava vsebinsko na visoki ravni, konkretna in zanimiva, še toliko bolje. Moj seznam želja: Reto Wittwer (Kempinski), Wilhelm Klinger (Austrian Wine Marketing Board), profesor Stephen Charters (Reims Management School), Maurizio Davolio (Tourism International Cooperatives Association)... Možnih predavateljev je sicer nešteto, peščica jih je tudi v Sloveniji.

Kot poslušalci pa lahko nastopamo vsi drugi: politiki, uradniki in drugi deležniki v turizmu. Politiki se na podlagi slišanih konkretnih dobrih praks odločajo, ali je ta praksa sprejemljiva za naše okolje in ali jo lahko glede na temeljna načela svojih političnih strank podprejo ali ne. Če je odgovor pritrdilen, skupaj z uradniki poskušajo prilagoditi zakonodajno in politično okolje za hitro uresničitev te ideje. Vsaka drugačna ureditev odnosov je nelogična in krši osnovne aksiome družbe – kdo koga plačuje in kdo koga servisira? »Če tak je kje na svetu red, je takšen red narobe svet.«