Negativna javnofinančna spirala, v katero smo se ujeli, ne bi smela presenetiti nikogar, ki je pozorno spremljal »protikrizne« ukrepe, ki so jih sprejemale vlade od Boruta Pahorja do Alenke Bratušek. Spomnimo se pokojninske »reforme«, ki težav s financiranjem pokojnin ni odpravila; na rekordno zvišanje minimalne plače na vrhuncu krize, ki je na cesto pospremilo nekaj tisoč prej zaposlenih; znižanje davka od dohodka pravnih oseb in uvedbo davčnih olajšav, kar je v strukturi proračunskih virov povzročilo svojevrstno kataklizmo; rekordnega rezanja investicij in neuvedbe davka na nepremičnine.

Iz kombinacije omenjenih ukrepov je mogoče jasno razločiti, da je prevladujoče gonilo »protikriznih« ukrepov zadovoljevanje parcialnih interesov politično vplivnih skupin. Neodvisno od ekonomske smiselnosti ukrepov. Pri čemer se je finančnim ministrom dogajalo tudi, da so se pri izpadu prihodkov ali dodatnih stroških ušteli tudi za več sto milijonov evrov (!), za kar bi morale padati glave.

Čeprav je popularno udrihati čez požrešen javni sektor in gospodarstvo prikazovati kot sužnja v davčnih okovih, je prav zadovoljevanje parcialnih interesov podjetij pripeljalo do ene večjih strukturnih težav proračuna. Znižanje obdavčitve podjetij in še posebej dodatne olajšave za investicije so proračun v letu dni prikrajšale za skoraj 700 milijonov evrov.

Ukrep je na prvi pogled seveda več kot všečen; podjetja bodo povečala investicije, konkurenčnost, več zaposlovala in posledično se bodo davčni prilivi zvišali. A kot se običajno izkaže z ljubeznimi na prvi pogled, brskanje pod površino razkrije neprijetne podrobnosti. Ukrep, kot so pokazale raziskave, nima omenjenih želenih učinkov, na kar so strokovnjaki opozarjali že ob uvajanju olajšav. Zaradi prezadolženosti podjetja »presežke« sredstev bolj kot v nove investicije vlagajo v odplačevanje posojil. Kar pa ni cilj ukrepa.

Omenjeni parcialnointeresni ukrep je zgolj eden v vrsti mnogih, zaradi katerih se javnofinančna slika Slovenije pospešeno slabša. Še več, krizne vlade so s takšnim pristopom dodobra načele razvojno naravnanost proračuna in srednje- do dolgoročne temelje za gospodarsko rast. Zgolj bežen pogled na razvrstitev ukrepov ekonomske politike, ki so z vidika fiskalne konsolidacije najmanj škodljivi za gospodarsko rast (seznam in oceno učinkov je nedavno pripravil OECD), pokaže, da so krizne vlade izbirale ekonomsko (naj)bolj škodljive. Že odločitev za investicije namesto davčnih olajšav bi imela na rast BDP neprimerno višje pozitivne učinke. Investicije imajo neposreden učinek na gospodarsko aktivnost, medtem ko so učinki prek olajšav odvisni od varčevalne naravnanosti podjetij ali, v slovenskem primeru, potreb po razdolževanju.

Tako se nam resnično lahko zgodi, da bomo po šestih letih slabih ekonomskih ukrepov val investicijskega navdušenja v Bruslju dočakali finančno povsem izčrpani. Ekonomski pragmatizem, če smo ga sploh kdaj premogli, smo žrtvovali na presečišču ambicije vsakokratne vlade obdržati se na oblasti in zadovoljitve parcialnih interesov tistih socialnih skupin, ki imajo moč to ambicijo pokopati.