Zanimivo je, da se škotsko ministrstvo za turizem še ni oglasilo in vložilo uradnega protesta zaradi gesla, ki ga težko natisnejo na reklamne letake. Težko je namreč turiste privabljati z geslom »Bolje na Škotsko kot po smrtonosni odmerek«, kot si ga je zamislil gibraltarski minister. Škoti so ponudili roko svojim kolonialnim bratom na izlivu Sredozemlja v Atlantik, dobili pa klofuto. Opicam, ki odžirajo hrano nogometno samostojnim sorodnikom, so ponudili azil, dobili pa očitek, da je Škotska komaj kaj boljša od prostovoljne smrti.

Ker so Škoti precej fini ljudje – še viski pustijo v miru odležati vsaj tri leta, preden ga konzumirajo (ne kot slovenski varilci sadjevca, ki ga 15 odstotkov prestrežejo spod pipice in popijejo, še preden se zlije v steklenico) – so odgovor na gibraltarsko žalitev skrili v na prvi pogled povsem nedolžno izjavo šefa zasebnega safari parka Blair Drummond blizu kraja Stirling, kjer so opicam pripravili ograjen prostor. Vodja parka je zagotovil, da jim bodo zagotovili čim bolj »naravne pogoje«. Na prvi pogled povsem nedolžna izjava skriva med vrsticami hud napad na gibraltarski turizem. Če so jim torej Škoti na prostem sposobni pričarati »naravne pogoje«, potem Gibraltar ne more biti prav topla destinacija. Poletne temperature se ne povzpnejo prek 19 stopinj, zime so hladne, s povprečno 20 deževnimi dnevi na mesec, sonce obseva griče kakšno uro na dan... Če to velja za Stirling, velja po ključu »čim bolj naravni pogoji« tudi za Gibraltar. A seveda tega od Škotov ne boste slišali, Škoti prepuščajo to lastni domišljiji vsakega morebitnega obiskovalca Gibraltarja. Včasih neizrečene besede bolijo bolj kot izrečene.

Sicer pa zadnje škotsko maščevanje za uničen turistični ugled šele prihaja. 29. marca prihodnje leto bodo svoje nogometno kolonialno sorodstvo Škoti pričakali na Hampden Parku v Glasgowu. Po opičji zgodbi nogometaši Gibraltarja ne morejo pričakovati milosti v prvih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Rokavice so snete in vsega sta kriva dva ducata in pol nevzgojenih berberskih opic, ki jim ni bilo dovolj v naravi ponujenega sadja in so bile preneumne, da bi se potuhnile vsaj v času, ko so jim nadeli sledilne ovratnice.