Morda odgovor daje nedavno objavljena raziskava Ogledalo Slovenije, ki so jo opravili v trženjskosvetovalni in raziskovalni družbi Valicon. O njej smo se pogovarjali s partnerjem v tej družbi Andražem Zorkom.

Merili ste stopnjo zaupanja v 21 institucij oziroma organizacij in 20 poklicev. Kaj ste ugotovili?

»Koliko institucije vplivajo na kakovost življenja, je stvar presoje posameznika, poznamo pa dva načina: z osebno izkušnjo z neko institucijo ter s sprejemanjem poročil o delu teh institucij prek medijev in ustnega izročila drugih ljudi. Če vzamemo na primer zdravstvo: osebna izkušnja posameznika je lahko precej drugačna od tega, kako o sistemu zdravstva poročajo mediji ali pa ljudje v osebnem krogu znancev in prijateljev. Hkrati pa je lahko identična izkušnja dveh posameznikov interpretirana povsem nasprotno, odvisno od osebnih pričakovanj. Razlog za izgubljanje zaupanja državne institucije je tako lahko raznoter, vse preveč enostavno bi bilo iz tega sklepati, da institucije ne naredijo več za zagotavljanje boljšega življenja.«

Senzacionalizem v mnogih medijih

Presenečenje te raziskave je, da se je stopnja zaupanja najbolj povišala pri sodiščih, je pa seveda potem vprašanje, kako ljudje vrednotijo to, da na primer vedno bolj zaupajo sodiščem, vedno manj pa zdravstvu.

»Zdravstvo uživa sicer še vedno bistveno višjo stopnjo kot sodišča. Omenjena primera sta dobra ilustracija prej povedanega. Zaupanje v sodišča se je v zadnjem obdobju občutno izboljšalo, čeprav je stopnja zaupanja še vedno negativna. Ker je bilo prvo polletje leta 2014, na katero se podatek nanaša, obdobje odmevnih sodnih procesov in tudi njihovih epilogov, lahko upravičeno sklenemo, da je porast zaupanja v sodišča posledica tega. Podobno je z zdravstvom, ki uživa pozitivno zaupanje, je pa to nižje, kot je bilo leta 2013. Zopet lahko ugotovimo, da je bilo prvo polletje polno poročil o nečednostih, ki se dogajajo v slovenskem zdravstvu, v glavnem na račun preplačevanja in domnevne korupcije pri nakupu opreme. Ta poročanja imajo očitno močan vpliv in to še ne pomeni nujno, da je tudi osebna izkušnja posameznika slaba. V vsakem primeru pa je vpliv negativnega poročanja v medijih bistveno večji, hkrati deluje precej hitreje kot osebne izkušnje, ki se nabirajo počasi.«

O vsem omenjenem so pisali mediji in vendar jim zaupa vedno manj Slovencev. Od kod potem ljudem vedenje o tem, kaj se dogaja?

»Morda ravno zaradi tega, kar sem ravnokar omenil – mediji poročajo na primer o zdravstvu nekaj časa izrazito negativno, posameznik se nato sooči z osebno izkušnjo, ki je pozitivna, in nezaupanje se prenese na tistega, ki je poročal, torej na medij. Precejšnje nezaupanje v medije pa je zagotovo tudi posledica obilice negativnega in predvsem senzacionalističnega poročanja slovenskih medijev, ki na žalost postaja standard tudi v medijih, kjer tega ne bi pričakovali. To, kar je v način poročanja vnesla ameriška TV-postaja v naše kraje leta 1995, postaja standard novinarskega poročanja v večini medijev in to je ogromen korak nazaj, prava manjša tragedija za ta prostor nasploh.«

Med vsemi poklici in posamezniki daleč najvišje zaupanje uživajo gasilci, zaupanje se je povišalo tudi vojakom.

»Gasilci so največja slovenska uniformirana enota, profesionalnih in prostovoljnih je skupno več kot 120.000, kar nas uvršča v sam vrh držav po številu gasilcev na 100.000 prebivalcev. Gasilec je tako plemenit kot herojski, krasijo ga nesebičnost in pripravljenost na žrtvovanje za sočloveka, izpričan pogum in hrabrost – kako človek ne bi zaupal takšnemu človeku? Zato so gasilci pričakovano na prvem mestu in bodo tam tudi ostali. Druga zgodba so vojaki. V nasprotju z gasilci ne uživajo takšnega tako rekoč samoumevnega zaupanja, se pa predvsem ob naravnih nesrečah izkažejo in pridejo v ospredje, temu smo bili priča letos pozimi, ob žledu. Posredovanje vojske je bilo prepoznano kot herojsko in to se je odrazilo tudi na izmerjeni stopnji zaupanja, ki je zdaj občutno višja.«

Vsak je svoje sreče kovač

Povsem na dnu tega zaupanja so politiki na splošno. Bi se morali politiki zamisliti nad tem? Pa tudi ministri, sindikalisti, državni uradniki, duhovniki in občinski uradniki, ki so pri dnu, ki jih očitno ne ganejo takšne ugotovitve.

»Če sem malo piker, bi glede na razvoj dogodkov zadnjih nekaj let človek lahko podvomil, ali politiki sploh kaj berejo, razen zapisov, v katerih se osebno pojavijo, kaj šele da bi brali rezultate raziskav, ki ocenjujejo njihovo delo. Raziskavo smo poimenovali Ogledalo Slovenije z namenom, da vsem opazovanim entitetam ponudimo merljiv indikator, ki kaže na odsev našega dela ali, kot smo ugotovili uvodoma, odsev poročanja o našem delu. Način uporabe tovrstnih raziskav med politiki je sicer znan; če je rezultat slab, govorijo o nezanesljivosti, neveljavnosti, nemara celo nepomembnosti tovrstnih meritev, ko je rezultat ugoden, ga z neizmerno lahkotnostjo – in včasih tudi povsem napačno – uporabijo v svoje namene. Toda država smo ljudje in bilo bi vse preveč naivno reči, da se morajo nad rezultati zamisliti politiki. Večino smo jih izvolili sami, zato se moramo najprej zamisliti nad sabo in svojimi dejanji.«

Na vprašanje, kako so na splošno zadovoljni s stanjem v slovenski družbi, je 42 odstotkov vprašanih odgovorilo, da sploh niso zadovoljni, 60 odstotkov pa jih ugotavlja, da gredo stvari v Sloveniji na slabše. Po drugi strani jih je 39 odstotkov odgovorilo, da so srečni. Očitno pri nas drži star slovenski pregovor, da je vsak sam svoje sreče kovač.

»To je zelo spodbuden rezultat. Res bi bilo tragično, če bi bila osebna sreča v popolni korelaciji s stopnjo zadovoljstva z družbo. To bi pričakovali kvečjemu v kakšni utopični državi. Bolj kot se bomo zavedali tega, da za svojo srečo lahko poskrbiš le sam, da ti pri tem ne morejo pomagati ne država, ne zdravniki, ne akcijska ponudba vašega najboljšega soseda, več bo srečnih ljudi. In bolj kot se bomo zavedali, da so družba in država in njene institucije le odraz nas samih, ne pa neki izoliran, od zunaj vsiljen sistem neznancev, prej bodo vse takšne, da bomo tudi s tem zadovoljnejši.«