Se še spominjate vašega prvega tekmovanja, ko so vas gimnastični kolegi krstili z udarcem z dlanjo po zadnjici?

(Smeh.) Malce moram razmisliti. Gotovo je bilo kakšno evropsko prvenstvo.

Ta praksa še obstaja?

Načeloma obstaja, vendar smo zadnje čase malce malomarni. Dobro bi bilo, če bi prevzel stvari v svoje roke in zlobiral, da bi mlade ustrezno krstili. Pogosto na to kar pozabimo.

Ko pogledate nazaj vsa ta gimnastična leta, se kdaj vprašate, ali se je vse skupaj splačalo? Sprašujem vas, ker vaše zdravstveno stanje ni najboljše.

Gimnastika je zame služba. Nekdo dela za tekočim trakom in ima težave s hrbtom, pa bi mu lahko zastavili enako vprašanje. To počnem, ker sem profesionalec. Res je, da bi marsikdo obupal ali rekel, da vse skupaj ni vredno, a sam vztrajam, ker sem v gimnastiki dober in imam ta šport rad.

Nekoč ste dejali, da je bolečina del vašega vsakdana.

Dejansko je tako. Ko imam resne težave, seveda ni enostavno trenirati, toda gimnastika ni lahek šport, ni šport za bleferje in takšne, ki mislijo, da bodo zraven še žurali. Potrebna sta trdo delo in odrekanje. Seveda vsakdo tega ne more razumeti.

Se pravi, da ste pripravljeni tvegati, da boste denimo podobno kot Miro Cerar morali nekoč operirati oba kolka?

To je zavestna odločitev. Ko me danes nekdo vpraša, kdaj bom končal kariero, mu ne povem nekega datuma, ampak da takrat, ko roke ne bodo več zdržale. To so mi najprej povedali zdravniki, danes to vem tudi sam. Gotovo bom imel na stara leta določene zdravstvene težave, a na žalost je takšna vrhunska gimnastika, tako naporna in zahtevna, da je na treningu bolečini navkljub treba dati svoj maksimum. Samo tako sem lahko konkurenčen.

Sploh kdaj vzamete protibolečinsko tableto?

Seveda jo. Trenutno brez nje ne bi mogel ne trenirati ne tekmovati.

Veljate za telovadca, ki je vedno nasmejan. Vas takšnega doživljamo le zunanji opazovalci ali ste doma za štirimi stenami kdaj tudi slabe volje?

Lepša polovica Nina je tista, ki me vidi, tudi ko nisem nasmejan. Na svet skušam gledati pozitivno. Z Mitjo Petkovškom se v telovadnici pogosto šaliva. Ko pride v dvorano, me pogleda in mi reče, ali se bova danes pogovarjala ali si že tako uničen, da za pogovor nisi pripravljen. Torej nisem vedno nasmejan. Poslušam pa tudi nasvet očeta, ki mi je rekel, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. To je moje vodilo. Če bom cele dneve jamral, kako me vse boli, ne bo nič bolje.

Kot mladostnik ste imeli pankovsko pričesko, danes v laseh nimate več gela.

Z leti se mi je spremenila tudi frizura. Nekdanje pričeske sem se spomnil prav pred dnevi na Kitajskem, saj imamo v reprezentanci fanta, ki ima sredi glave čopek, sam pa ga hecam in mu skušam pojasniti, da je gimnastika konservativen šport, in če izstopaš, te lahko sodniki tudi malce čudno gledajo. Tako sem se spomnil svojih začetkov.

Se počutite kaj privilegiranega, ker vam gimnastika omogoča normalno življenje, pa čeprav ne gre za šport, v katerem se vrtijo veliki denarci.

Na srečo nas od gimnastike lahko živi vse več, nekoč sta to bila le Mitja in Aljaž. To me veseli. Čutim se privilegiranega, da lahko živim od tega, kar najraje počnem. Seveda ne bom nikoli bogataš, a trenutno mi ni nič hudega in sem vesel.

Vaših mišic si želi precej moških. So plod treninga ali delate tudi z utežmi?

Pri meni so mišice nujno zlo. Ko bom končal kariero, bodo tudi mišice manjše, čeprav bom zase še vedno delal z utežmi. Šalim se, da bom takrat na trebuhu namesto šestih mišic imel le eno samo. Mišice so poklicna deformacija, si pa verjetno takšno deformacijo želijo mnogi.

Nekoč ste dejali, da ko ne boste več dobri, tudi davkoplačevalskega denarja ne boste več trošili.

S tem se še vedno strinjam. Ko ne bom več dosegel vrhunskega izida, mi ne bo v užitek hoditi na tekme, saj me bo gotovo sram. Hitro sem namreč razočaran, od sebe vedno veliko pričakujem in biti 50. na svetu ni nekaj, kar bi me lahko veselilo glede na to, da sem trenutno med najboljšimi. Preveč žalosten bi bil po tekmah, če ne bi bilo pravega uspeha. Tako bi umrl tudi del mene, zato bom raje vse skupaj prej končal, da do tega ne bo prišlo.

Pred vami ste dva velika izziva, kolajna na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah, ki sta povezana?

Oboje je realno, sicer ne bi zagnano treniral. Do uresničitve prve želje mi na Kitajskem ni manjkalo veliko, kolajna mi je spolzela med prsti. Upam, da bom v prihodnjih dveh letih uresničil te sanje. V nasprotnem primeru bom gotovo vsaj malce razočaran. Zavedam pa se, da bo oboje zelo težko.

Se bo za vas telovadce kaj spremenilo na bolje, ko naj bi gimnastični center končno postal realnost?

Večkrat sem že dejal, da bo takšen center za vse nas prednost. Mogoče niti ne toliko za nas vrhunske telovadce, temveč za mlado generacijo, ki bo imela za delo na voljo večji prostor. Seveda pa bo takšen center za vse velika odgovornost, saj nato v prihodnjih desetih letih ne bo več izgovorov, zakaj ni ustreznih rezultatov. Trenerji bodo gotovo pod večjim pritiskom.