Po desetih odigranih krogih v EBEL se uresničujejo napovedi, da bodo hokejisti Olimpije tudi v novi zimi zasedali dno lestvice in izostali iz resnega boja za uvrstitev v končnico. Le dvajsetodstotni točkovni izkupiček je zrcalna slika večletnega dogajanja v Tivoliju, ki se po hierarhiji začne v pisarni in nadaljuje proti ledeni ploskvi.
Olimpija ima tako nizek proračun in tako poceni igralski kader, da pretiranih tekmovalnih ambicij v EBEL sploh ne more več imeti. Največja ali pa celo edina želja kluba je zgolj preživeti in s tem ne glede na posledice obdržati stik z mednarodnim prizoriščem. Kaj bi se zgodilo, če bi po Jesenicah še Ljubljana ostala brez članske izkaznice v EBEL, je jasno. V tem primeru bi v domačem klubskem hokeju tekmovali le še amaterji in rekreativci, kar bi bil za sedmouvrščeno hokejsko državo z zadnjih olimpijskih iger hud udarec. Ob tem ne gre spregledati, da so vodilni hokejski delavci v zadnjih letih kar prezrli zelo aktualno vprašanje, ali je za ozdravitev panoge sploh dovolj časa in volje, saj resnega načrta ne izdela nihče. Pri Olimpiji je pač tako, da skuša vsako sezono že kako izpeljati do konca in nato v okviru še bolj okrnjenih zmožnosti pod streho spraviti novo tekmovalno leto. Na takšen način v nedogled seveda ne bo šlo.
V normalnem (in sploh ne idealnem) svetu bi morali biti v ospredju igralci, a ti povečini z grenkobo zapuščajo tivolsko garderobo. Kdo ve, kaj vse jih še čaka v tej dolgi zimi, potem ko so nazadnje izkusili pravo lekcijo pomanjkanja pogojev za delo in ignorantskega odnosa vodilnih. Uvodni mesec tekmovanja ne prinaša veliko spodbudnega, čeprav moštvu sploh ne gre očitati, da bi lahko naredilo več, saj že zdaj dosega skrajni limit svojih zmožnosti. Situacija je tako problematična, da bo občinstvo v danih razmerah lahko najbolj zadovoljno, če bodo hokejisti Olimpije na vsaki tekmi pokazali vsaj tako zavzet pristop kot v nedeljo proti Salzburgu. Kakršna koli pričakovanja o seriji zmag so glede na vložek v ekipo utopija, kar pri vsakem športniku spodbudi zelo neprijeten občutek nemoči, ko navkljub bojevitosti in angažiranosti na igrišču skorajda vsakič zaostane korak za tekmecem. Gre za začarani krog, ki bi ga morali prepoznati v tivolski pisarni in začeti popolno klubsko rehabilitacijo. S tem bi veliko tvegali, a druge rešitve glede na resnost položaja verjetno ni. Brez temeljitega posega v delovanje društva bo Olimpija še naprej obsojena na životarjenje, ki se lahko nekega bližnjega dne konča tako kot na Jesenicah – z zaprtjem kluba.
V čakanju na morebitna znamenja po spremembah bodo ljubljanski hokejisti nadaljevali boje v EBEL. Že nocoj bo pod Rožnikom gostoval Linz. Ker linški hokejisti sodijo v sam vrh razširjenega avstrijskega prvenstva, lahko pričakujemo podobno razmerje sil kot predvčerajšnjim proti Salzburgu. Prav je, da trener Fabian Dahlem ponuja več priložnost tudi najmlajšim in najmanj izkušenim, saj bo moštvo s tem dobilo širino. Ne glede na vse peripetije pa bo v tej sezoni vsaj kakšnemu igralcu uspel vidnejši preboj v ospredje. Za zdaj je na najboljši poti suhljati napadalec Jure Sotlar, ki po stilu igre spominja na Žigo Jegliča.